Appeal partially allowed; court reduced enforcement costs as investigation fees were unnecessary or unclaimed.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se znesek 183,56 EUR nadomesti z zneskom 98,00 EUR.

V nadaljnjem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik je dolžan v roku 8 dni dolžniku povrniti

7,62

EUR stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je upniku nepravilno priznalo strošek izvršitelja za opravljeno poizvedbo o naslovu dolžnika, saj ta ni bil potreben za izvršbo.

Stroška za poizvedbe o imetništvu motornega vozila pa tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ne predvideva, medtem ko stroškov v dejanski višini po 10. členu Pravilnika izvršitelj ni priglasil.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da je dolžan v roku 8 dni upniku plačati 183,56 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedeno odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)

. V njej najprej navaja, da se datumi, navedeni v izpodbijanem sklepu, ne skladajo s poročili izvršitelja, zato dolžniku ni jasno, kateri znesek se nanaša na katero izvršilno dejanje. Tudi višina posameznih priznanih stroškov v obrazložitvi sklepa ni obrazložena. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje upniku nepravilno priznalo stroške izvršitelja dvakrat v višini 32,28 EUR, saj je dolžnik navedena zneska že poravnal in sicer je izvršitelj iz prejetega plačila s strani dolžnika najprej poplačal svoje stroške, upniku pa je nato nakazal le preostanek zneska, kot je razvidno iz obračunov izvršitelja. Sodišče prve stopnje je tako upniku z izpodbijanim sklepom nepravilno odmerilo stroške, ki so že bili poravnani. Glede priznanih stroškov izvršitelja v višini 119,00 EUR pa navaja, da je sodišče prve stopnje upniku nepravilno priznalo kot potrebne stroške 2 x 50 točk za poizvedbe o naslovu dolžnika in za poizvedbe o podatku o imetništvu motornega vozila, saj navedeni stroški za izvršbo niso bili potrebni niti niso izkazani. Prav tako navaja, da bi bila poizvedba o naslovu dolžnika potrebna le v primeru, če bi izvršitelj ugotovil, da se dolžnik na naslovu, navedenem v predlogu za izvršbo, ne nahaja. Poudarja tudi, da pravilnik ne predvideva povrnitve stroškov v primeru, ko izvršitelj do evidenc dostopa sam, iz svoje pisarne, ampak predvideva nagrado zgolj za poizvedbe, pridobljene pri državnih organih, nosilcih javnih pooblastil, drugih pravnih osebah, samostojnih podjetnikih, posameznikih ter zasebnikih. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni oz. ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Materialnopravno podlago izpodbijane odločitve predstavlja določba petega odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.

Uvodoma očitana bistvena kršitev, da se datumi, navedeni v izpodbijanem sklepu, ne skladajo s poročili izvršitelja, ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve, očitek, da ni jasno, kateri znesek se nanaša na katero izvršilno dejanje, pa ni utemeljen, saj je dolžnik izpodbijano odločitev imel možnost preizkusiti, saj je po podatkih v spisu skupaj z izpodbijanim sklepom dolžnik prejel tudi obračune izvršitelja z dne 6. 11. 2013, 8. 11. 2013 in 13. 11. 2013, kar nenazadnje izhaja tudi iz nadaljnjih konkretiziranih pritožbenih navedb dolžnika.

Dolžnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje upniku v nasprotju s cit. določbo ZIZ kot potrebne stroške priznalo 2 x 50 točk za poizvedbe o naslovu dolžnika in za poizvedbe o podatku o imetništvu motornega vozila. Sicer iz podatkov v spisu izhaja, da je izvršitelj navedene poizvedbe opravil (podatek o naslovu dolžnika je pridobil sam iz Centralnega registra prebivalcev, medtem ko je podatek o imetništvu motornega vozila izvršitelj pridobil s strani U. e. K. - list. št. 11 spisa), vendar pa to še ne pomeni, da so bili ti stroški v razmerju do dolžnika potrebni za izvršbo.

Dolžnik pravilno navaja, da bi bila pridobitev podatka o naslovu dolžnika potrebna šele takrat, če bi izvršitelj ob opravi prvega izvršilnega dejanja (ali morebiti tudi že prej) ugotovil, da dolžnik na naslovu, ki ga je označil upnik v predlogu za izvršbo, ne prebiva. Izvršitelj pa je navedeno poizvedbo opravil, še preden je pričel z opravo izvršilnih dejanj, ob prvem poskusu rubeža dne 5. 11. 2013 pa je tudi ugotovil, da dolžnik na naslovu sicer prebiva, vendar ga takrat ni bilo doma (kot izhaja iz poročila izvršitelja z dne 5. 11. 2013 - list. št. 10 spisa). Zaradi navedenega plačilo v stalnem znesku 50 točk po tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik) ne predstavlja stroška upnika, ki bi bil potreben za izvršbo in ga je sodišče prve stopnje upniku nepravilno priznalo ter ga naložilo v plačilo dolžniku.

Utemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje dolžnika znesku 50 točk za poizvedbe o imetništvu motornega vozila. Tar. št. 16 Pravilnika namreč predvideva plačilo v stalnem znesku 50 točk za pridobitev podatkov o naslovu prebivališča in zaposlitvi dolžnika po 4. členu ZIZ (ki določa, da so državni organi, nosilci javnih pooblastil, druge pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki ter zasebniki za namene izvršbe dolžni na zahtevo sodišča ali izvršitelja brezplačno posredovati določene podatke). Navedena tar. št. Pravilnika torej predvideva nagrado v višini 50 točk le za pridobitev podatkov o naslovu prebivališča in zaposlitvi dolžnika, ne pa tudi za pridobitev podatka o imetništvu motornega vozila dolžnika. Izvršitelj ima sicer v skladu s 4. členom ZIZ pravico brezplačno pridobiti ta podatek iz evidence registriranih motornih in priklopnih vozil. V skladu z 10. členom Pravilnika je upnik dolžan izvršitelju povrniti tudi stroške, ki se v skladu z zakoni in pravilnikom, ki ureja službo izvršitelja, štejejo med izvršilne stroške, vendar le v dejanski višini. Ker pa stroškov v dejanski višini v zvezi s to poizvedbo izvršitelj ni priglasil, ob zgoraj obrazloženem nagrade v višini 50 točk za takšno poizvedbo, ki je tar. št. 16 Pravilnika ne predvideva, ni mogoče šteti za strošek upnika, ki bi bil potreben za izvršbo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu nepravilna.

Prav tako dolžnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje upniku nepravilno priznalo stroške izvršitelja dvakrat v višini 32,28 EUR in jih naložilo v plačilo dolžniku, saj naj bi izvršitelj iz prejetih plačil s strani dolžnika v višini 50,00 EUR in 150,00 EUR najprej poplačal svoje stroške, upniku pa nato nakazal le preostanek zneska. Kot izhaja iz obračunov z dne 8. 11. 2013 in 13. 11. 2013 (list. št. 15 in 23 spisa), je izvršitelj v obeh primerih iz prevzetih prostovoljnih plačil dolžnika res najprej poplačal svoje stroške, ki so nastali s prevzemom gotovine od dolžnika in le razliko nakazal upniku, zato teh stroškov ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku in je upnikov zahtevek za odmero in povračilo teh stroškov neutemeljen, tudi sicer pa upnik ni izkazal, da bi te stroške izvršitelju sam poravnal.

Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem delno utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijano odločitev delno spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 358. in 366/I členom ZPP ter s 15. členom ZIZ) in sicer je odmerjene stroške znižalo za skupno 85,56 EUR (2 x 50 točk (21,00 EUR) in 2 x 32,28 EUR), v preostalem delu pa je pritožbo dolžnika zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366/I členom ZPP ter s 15. členom ZIZ).

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker je dolžnik s pritožbo uspel v 47 % (od pritožbeno izpodbijanih 183,56 EUR je uspel z 85,56 EUR), mu mora upnik v roku 8 dni povrniti 7,62 EUR stroškov

pritožbenega postopka (ti so sicer v celoti sestavljeni iz 15,00 EUR sodne takse za pritožbo, 0,30 EUR stroškov fotokopij in 0,92 EUR stroškov poštnine), ki mu jih je neutemeljeno povzročil z nepravilno priglasitvijo stroškov (šesti odstavek 38. člena ZIZ).