Appeal dismissed; return claim failed as property not in defendant's possession; removal claim failed as disturbance was lawful.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Eden od pogojev za uspešno vrnitveno tožbo je, da je stvar, katere vrnitev se zahteva, v dejanski oblasti toženca. Eden od pogojev za uspešno negatorno tožbo pa je, da je vznemirjanje lastnika, katerega prenehanje oziroma prepoved se zahteva, protipravno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval, da z nepremičnine parc. št. ... odstrani vse njej lastne predmete, ki se nahajajo bodisi na sami nepremičnini, bodisi v notranjosti gospodarskega poslopja, tako da se bo na sami nepremičnini nahajal zgolj gospodarski objekt, ki bo prazen, na sami nepremičnini okoli objekta pa se tudi ne bo nahajala nobena premična stvar, ki bi jo tja postavila tožena stranka, ter jo v roku 15 dni od pravnomočnosti sodne odločbe sodišča prve stopnje izročiti v neposredno posest tožeči stranki J. B. in v bodoče opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino, vse pod izvršbo. Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da res drži, da tožnik ni uspel dokazati, da se toženkina nepremičnina še nahaja v posesti toženke. Vendar je prepričan, da to ne bi smel biti razlog za zavrnitev zahtevka. Tožnica je namreč imela v trenutku vložitve tožbe nepremičnino v posesti in je tožniku celo preprečevala dostop do njemu lastne nepremičnine, kar izhaja iz toženkinega dopisa z dne 31.8.2010, zato je imel tožnik pravni interes za vložitev tožbe in ga še vedno ima za primer, da bi toženka spet prišla do posesti nepremičnine. V kolikor bi v pravdi zaradi motenja posesti namreč uspela, bi moral tožnik ponovno vložiti tožbo na izpraznitev, kar pa vsekakor ne bi bilo ekonomično in smiselno. Zato bi moralo sodišče z razsojo v tej zadevi počakati do zaključka zadeve P 407/2012. Pa tudi sicer po prvem odstavku 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odtujitev stvari ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Toženka bi morala na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP nositi stroške predmetnega postopka, saj so ti nastali po njeni krivdi, ker je tožnik izkazal lastništvo stvari in pa dejstvo, da se je stvar nahajala pri toženki. Vsi stroški so nastali do dne, ko je tožnik nepremičnino prevzel v neposredno posest. Vsaka drugačna odločitev bi nasprotovala načelu pravičnosti in bi bilo zato potrebno vsaj odločiti, da vsaka pravdna stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uvodoma uveljavljanega postopkovnega očitka ne utemeljuje. Zato velja na tak posplošeni očitek odgovoriti le, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

S pritožbeno trditvijo, da je toženka preprečevala tožniku dostop do nepremičnine, pritožba ne more uspeti, saj po toženki zatrjevanega dejstva, da je imela nekje od leta 1973 dalje nepremičnino v svoji neposredni posesti na podlagi tožnikovega izrecnega soglasja, tožnik nikoli ni prerekal (drugi odstavek 214. člena ZPP). Kljub temu pa gre le zaradi jasnosti pojasniti, da iz pooblaščenčevega dopisa z dne 24. 8. 2010 (pod prilogo A4) izhaja, da je bil toženki dan rok, da do 1. 9. 2010 odstrani njej lastne predmete iz nepremičnine. Iz pritožbeno izpostavljenega toženkinega dopisa z dne 31. 8. 2010 (pod prilogo A5), s katerim je toženka odgovorila na dopis pooblaščenca, pa ne izhaja, da bi toženka tožniku preprečevala dostop do nepremičnine, temveč le, da naproša, da naj se do sestanka, na katerem bi se sporazumeli o načinu in časovni dinamiki odstranitve stvari, brez njenega dovoljenja ne pristopa do parcele.

Eden od pogojev za uspešno vrnitveno tožbo je, da je stvar, katere vrnitev se zahteva, v dejanski oblasti toženca. Eden od pogojev za uspešno negatorno tožbo pa je, da je vznemirjanje lastnika, katerega prenehanje oziroma prepoved se zahteva, protipravno. To predstavlja trditveno in dokazno breme tožnika. Glede na dejansko ugotovitev, da se nepremičnina, katere vrnitev se zahteva, v času izdaje sodbe ne nahaja pri toženki, je pravilna materialnopravna presoja prvega sodišča, da tožnik z zahtevkom na njeno vrnitev ne more uspeti (92. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Glede na dejansko ugotovitev, da je imela toženka sporno nepremičnino v svoji neposredni posesti na podlagi izrecnega tožnikovega soglasja, pa se izkaže za materialnopravno pravilno tudi zavrnitev zahtevka na odstranitev toženki lastnih predmetov z nepremičnine in na opustitev bodočih poseganj v nepremičnino, saj toženkino vznemirjanje lastnika nepremičnine ni bilo protipravno (99. člen SPZ).

Motenjska pravda na razsojo v tej zadevi nima kakšnega vpliva (36. člen SPZ). Tožnikovega položaja ni potrebno zavarovati na podlagi določbe 190. člena ZPP, saj nepremičnina, na katero se nanaša pravda, tekom pravde ni bila odsvojena, ampak je tožnik nad njo tekom pravde pridobil v posest. Toženka pravdnih stroškov, nastalih v zvezi z delom zahtevka na izročitev nepremičnine v posest, ni povzročila po svoji krivdi, saj tožnik potem, ko je bil zahtevek na izročitev nepremičnine v neposredno posest izpolnjen, tožnik tega dela tožbenega zahtevka ni umaknil (prim. prvi odstavek 158. člena ZPP).

Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, ker niso podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo prvega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).