Appeal dismissed: mere bookkeeping entry by debtor does not constitute debt acknowledgment to interrupt limitation period.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zgolj evidentiranje obveznosti v svojih poslovnih knjigah dolžnika ne more imeti učinka pripoznave dolga v razmerju do upnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 107679/2010 z dne 6.8.2010 v preostalem delu in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4.645,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 789,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo in se sklicevala na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar le-ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi o zastaranju terjatve tožeče stranke. Kot relevantno dejansko okoliščino je pri tem upoštevalo, da je tožena stranka kljub reklamaciji celotnega računa tožeče stranke št. 40-059 v višini 3.845,77 EUR z dne 1.9.2006, delno plačala v višini 741,11 EUR in sicer dne 5.10.2006, pri čemer naj bi terjatev tožeče stranke zapadla že dne 15.9.2006. Iz teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tudi ob predpostavki, da bi delno plačilo terjatve s strani tožene stranke predstavljalo pripoznavo terjatve in s tem pretrganje zastaranja, z delnim plačilom zastaranje znova pričelo teči. V posledici navedenega je od pretrganja zastaranja 5.10.2006 pred vložitvijo izvršilnega predloga 30.7.2010 že iztekel triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ, v posledici česar je terjatev tožeče stranke zastarala dne 15.9.2009. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi terjatev tožeče stranke še ne bila zastarana v posledici tega, ker je tožena stranka terjatev evidentirala v svojih poslovnih knjigah in jo s tem vseskozi priznavala. V skladu z drugim odstavkom 364. člena OZ ima učinek pretrganja zastaranja pripoznava dolga z upniku dano izjavo. Zakon pa enak učinek pripisuje tudi posrednemu ravnanju dolžnika, pri čemer je primeroma opredeljeno kot tako ravnanje delno plačilo na račun, plačilo obresti ali zagotovitev zavarovanja. Kot takšno posredno obliko pripoznave terjatve je zato mogoče razumeti le dejanje dolžnika, ki je usmerjeno na upnika, iz katerega je mogoče sklepati, da mu pripoznava svoj dolg. Zgolj evidentiranje obveznosti v svojih poslovnih knjigah dolžnika zato ne more imeti učinka pripoznave dolga v razmerju do upnika.

6. Iz navedenega je tako razvidno, da je neutemeljen pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, češ da bi sodišče moralo izvajati dokaz z zaslišanjem strank in vpogledom v poslovne knjige tožene stranke. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija prvostopenjsko sodbo. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih kršitev pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in ob upoštevanju, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljena relevantna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.