Appeal dismissed; debt maturity date precedes bankruptcy filing, satisfying insolvency conditions under ZFPPIPP.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Dejstvo, da je pravdno sodišče v sodbi naložilo plačilo v roku 15 dni, zapadlosti terjatve ne odlaga, določa le rok, v katerem lahko dolžnik prostovoljno izpolni svojo obveznost, ugotovljeno v sodbi, in upnik v tem roku še ne more začeti z izvršilnim postopkom za izterjavo te terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, 2) za upravitelja imenovalo F. P. in 3) ugotovilo, v kateri pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je družbenik pravočasno pritožil. Navaja, da je bil obstoj terjatve sporen, zaradi česar je tekel pravdni postopek pri Okrožnem sodišču v Ljubljani; dolžnik zaradi pravdnega postopka tudi ni podal konkretnejših navedb, saj je terjatev presojalo že pravdno sodišče. To je res izdalo sodbo z dne 21. 5. 2013, ki jo je dolžnik prejel 22. 7. 2013, s čimer je bila upnikova terjatev ugotovljena oziroma priznana in je po preteku paricijskega roka tudi zapadla, vendar se je to zgodilo šele po vložitvi upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev glede trajnejše nelikvidnosti podkrepilo ravno z glavnico te terjatve, ta pa je zapadla v plačilo šele s potekom paricijskega roka 6. 9. 2013, zato pogoj iz 2. alineje 3. točke 1. odstavka 231. člena ZFPPIPP ni bil izpolnjen. Upnik zato svoje terjatve v predlogu ni mogel verjetno izkazati, saj sodba še niti ni bila izdana. Upnikov predlog je bil torej preuranjen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlog za začetek stečajnega postopka je med drugim upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožnik se moti, ko trdi, da je terjatev zapadla šele s potekom paricijskega roka iz sodbe v zadevi IX Pg 3116/2011. Iz sodbe namreč jasno izhaja, da je ta terjatev zapadla najkasneje 1. 2. 2013. Dejstvo, da je pravdno sodišče v sodbi naložilo plačilo v roku 15 dni, pa zapadlosti terjatve ne odlaga, določa le rok, v katerem lahko dolžnik prostovoljno izpolni svojo obveznost, ugotovljeno v sodbi, in upnik v tem roku še ne more začeti z izvršilnim postopkom za izterjavo te terjatve, pri tem pa zamudne obresti, ki začnejo teči šele po zapadlosti terjatve v plačilo, tečejo že vse od 1. 2. 2013 (primerjaj 313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in 19. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Glede na datum zapadlosti, ki izhaja iz sodbe, pa tudi ni mogoče trditi, da bi upnik preuranjeno vložil predlog za začetek stečajnega postopka. V času vložitve predloga (8. 5. 2013) je namreč terjatev že zapadla, dolžnik pa je že zamujal s plačilom za več kot dva meseca, celo za najmanj štiri mesece. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je upnikova terjatev že zapadla, pravilno pa jo je tudi upoštevalo, ko je ugotavljalo insolventnost dolžnika v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZFPPIPP.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).