Appeal dismissed; lack of statutory authority does not preclude specific owner authorization for management representative.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the appeal against the first-instance judgment that rejected the plaintiff's lawsuit. The plaintiff, acting as a registered building manager, argued he had inherent authority to represent owners, while the first instance court found no valid management agreement and no statutory power under Article 118 of the Civil Procedure Act. The appellate court ruled that the absence of statutory authorization does not exclude the possibility of specific authorization by individual owners, thereby upholding the lower court's decision to reject the claim due to missing powers of attorney.
Legislator headnote
AI generatedArticle 118 of the Civil Procedure Act; Article 14 of the Civil Procedure Act: The lack of statutory authority to represent parties does not preclude their specific authorization of a third party, such as a building manager, to represent them in legal proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Čeprav pritožnik ni izkazal pooblastila za zastopanje tožnikov na podlagi zakona, to še ne pomeni, da ga lastniki stanovanj ne bi mogli posebej pooblastiti za uveljavljanje njihovih zahtevkov. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožniku dalo možnost, da odpravi pomanjkljivost v zastopanju tako, da predloži pooblastila vseh tožnikov, zato ni v nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča, da pritožnik tožnikov ne more zastopati kot njihov zakoniti zastopnik na podlagi 118. člena SPZ.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo pravdna dejanja družbe S. d. d., posledično je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 44665/2011 z dne 6. 4. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbo zavrglo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške. Iz razlogov sklepa izhaja, da družba S. d. d., ni imela pooblastila, da v imenu etažnih lastnikov opravlja naloge upravnika in jih zastopa pred sodišči, saj pogodba o upravljanju ni bila sklenjena z zadostno večino. Prav tako omenjena družba tudi ni mogla nastopati kot pooblaščenec tožnikov, saj ni predložila njihove pisne odobritve glede opravljenih pravdnih dejanj.
2. Zoper sklep vlaga pritožbo S. d. d., zaradi kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Napačno je stališče sodišča, da pritožnik ni uspel dokazati, da v soseski B opravlja funkcijo upravnika. Pogodba, ki jo je predložil, je bila podlaga, da je prevzel upravljanje soseske, tega dejstva pa toženka ni nikoli prerekala. S. je registrirani upravnik soseske. Sodišče bi se moralo prepričati o tem, ali dejansko opravlja posle upravljanja, in izvesti predlagane dokaze. Kot upravnik soseske ima S zakonito pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov v postopkih izterjave prispevka v rezervni sklad stavbe. Če je sodišče mnenja, da pritožnik ne more biti pooblaščenec, je bil sklep z dne 1. 7. 2013 v celoti nepotreben in nezakonit. Sodišče bi moralo sprejeti stališče, ali je S. zakoniti zastopnik tožnikov kot upravnik stavbe, saj etažni lastniki za izterjavo sredstev sploh ne morejo pooblastiti nekoga tretjega. Obrazložitev sodišča, kdo je zakoniti zastopnik in kdo ne more biti pooblaščenec etažnih lastnikov, je tudi nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti, zato zanjo veljajo nekatera specialna pravila iz 30. poglavja ZPP. Takšno specialno pravilo se nanaša tudi na izrazito omejen obseg pritožbenega preizkusa, ko se upoštevata zgolj pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako ni mogoče izpodbijati in vanje ni mogoče posegati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno vezano na dejanske ugotovitve na drugi in tretji strani izpodbijanega sklepa, iz katerih sledi pravilen materialnopravni zaključek, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena. Čim je tako, je ob nepredloženih pooblastilih oziroma odobritvi pravnih dejanj pritožnika (navkljub pozivu sodišča, naj tožniki to storijo), odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Čeprav pritožnik ni izkazal pooblastila za zastopanje tožnikov na podlagi zakona, to še ne pomeni, da ga lastniki stanovanj ne bi mogli posebej pooblastiti za uveljavljanje njihovih zahtevkov. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožniku dalo možnost, da odpravi pomanjkljivost v zastopanju tako, da predloži pooblastila vseh tožnikov, zato ni v nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča, da pritožnik tožnikov ne more zastopati kot njihov zakoniti zastopnik na podlagi 118. člena SPZ. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo.
5. Ker torej pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.