Supreme Court allows appeal against boundary ruling, quashing decision for procedural defects and remanding case.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Če meja še ni dokončno urejena v katastrskem postopku, odpade domneva močnejše pravice, kar pa še ne pomeni, da ni več mogoča določitev meje po kriteriju močnejše pravice. V takem primeru namreč sodišče določi mejo na podlagi ugotovljene močnejše pravice. V praksi je takšna pravica praviloma lastninska pravica, ki jo eden od mejašev pridobi na podlagi pravno veljavnega načina pridobitve lastninske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika predloga ustavilo postopek za določitev meje glede parcel št. 278, 279, 281, vse last predlagatelja, ter parcel št. 265, 266, obe last S. R., in parcele št. 221, last A. K. Obenem je sodišče ustavilo postopek za ureditev meje tudi glede parcel št. 279 in 280 ter predlagatelja napotilo na pravdni postopek.

2. Pritožnik v pravočasni pritožbi navaja, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek sklepa nerazumljiv ter v obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Iz izreka sklepa ni razvidno, za katere nepremičnine gre, saj manjkajo šifre in imena katastrskih občin. Tretja točka izreka ne vsebuje opredelitve, zoper koga in v zvezi s čim sodišče predlagatelja napotuje na pravdni postopek. Sklep ne vsebuje razlogov glede odločitve pod 1. točko izreka. Nadalje navaja, da predloga ni umaknil, saj je pojasnil, da je s tem mislil le, da v tem delu potek meje ni sporen. Iz navedenega razloga je vztrajal, da sodišče uredi mejo tudi med parcelami št. 279, 280, 265, k. o. X. S R. je prijavila udeležbo v predmetnem postopku, s čimer sta se obe stranki strinjali, sodišče pa je s sklepom udeležbo dopustilo. Ker je bil postopek zoper A. K., ustavljen s sklepom na naroku dne 13. 6. 2011, je odločitev iz 1. točke izreka, v delu, ki se nanaša nanj, nerazumljiva. Sodišče tudi ni obrazložilo svoje odločitve glede odločitve pod II. točko izreka. Razlogi iz obrazložitve, ki jih pritožnik povzema, so nejasni. Tekom celotnega postopka je zatrjeval, da je meja med parcelama št. 279 in 280, obe k. o. X, sporna. Tudi v upravnem postopku je bilo že ugotovljeno, da se katastrska in uživalna meja med navedenimi parcelami ne skladata, zato je bil tudi napoten na vložitev predloga za sodno določitev meje. Nadalje povzema svoje trditve iz postopka pred prvim sodiščem ter dodaja, da je v lastninskih sporih meja praviloma določena in ni sporna, v konkretnem primeru pa obstoji spor glede vprašanja, ali določen pas zemljišča spada k parceli št. 279 ali k parceli št. 280, zato gre za mejni spor. Poudarja, da je predmetni postopek v zaključni fazi, zreli za razsojo, saj je bilo že izdelano izvedeniško mnenje ter izvedeni vsi predlagani dokazi. Prav tako so udeleženci postopka podali soglasje, da sodišče uredi mejo po močnejši pravici, med njimi pa je nesporno, da znaša vrednost spornega predmeta 3.500,00 EUR. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ne glede na dejstvo, da postopek za ureditev meje spada med nepravdne postopke, med udeleženci praviloma obstaja spor, ki je v bistvu lastninske narave. Gre namreč za spor o lastninski pravici na spornem mejnem prostoru (1), zato zaključki prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu niso pravilni. Materialnopravno podlago za odločitev v predmetnem postopku predstavljata 77. in 78. člen SPZ, ki določata kriterije, po katerih sodišče uredi mejo v nepravdnem postopku. SPZ kot temeljni kriterij za ureditev meje določa kriterij močnejše pravice. Poleg tega določa tudi podredna kriterija, ki prideta v poštev šele, če meje na podlagi močnejše pravice ni mogoče urediti.

5. Nadalje gre pojasniti, da je odgovor na vprašanje, ali lahko sodišče uredi potek meje med zemljišči, ki so v lasti udeležencev nepravdnega postopka, na podlagi močnejše pravice, odvisen tudi od vrednosti spornega predmeta. Po tretjem odstavku 77. člena SPZ lahko namreč sodišče v primeru, da vrednost spornega predmeta presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, uredi mejo na podlagi navedenega kriterija le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata (2). Za primera, da močnejša pravica ni dokazana ali da ni podano soglasje strank, četrti odstavek 77. člena SPZ določa, da sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. Šele, če se slednja ne more ugotoviti, sodišče sporni prostor razdeli po pravični oceni (peti odstavek 77. člena SPZ). Drugi odstavek 77. člena SPZ določa, da se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če meja še ni dokončno urejena v katastrskem postopku, odpade navedena domneva močnejše pravice, kar pa še ne pomeni, da ni več mogoča določitev meje po kriteriju močnejše pravice. V takem primeru namreč sodišče določi mejo na podlagi ugotovljene močnejše pravice. V praksi je takšna pravica praviloma lastninska pravica, ki jo eden od mejašev pridobi na podlagi pravno veljavnega načina pridobitve lastninske pravice (3). Priposestvovanje, na podlagi katerega predlagatelj v predmetnem postopku zatrjuje pridobitev lastninske pravice na spornem mejnem prostoru, predstavlja pravno veljavni način pridobitve lastninske pravice.

6. Iz pojasnjenega izhaja, da je bistveni sestavni del sklepa sodišča o ureditvi meje tudi ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora (drugi odstavek 138. člena ZNP). Glede slednjega pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo med udeleženci predmetnega postopka nesporno ugotovljeno, da znaša vrednost spornega mejnega prostora 3.500,00 EUR, kakor izhaja iz zapisnika o naroku za sodno določitev meje na kraju samem z dne 14. 9. 2011 (glej list. št. 67). Nadalje pritožba pravilno opozarja tudi na dejstvo, da so udeleženci predmetnega nepravdnega postopka že na prvem naroku podali svoje soglasje, da sodišče uredi mejo po močnejši pravici (glej zapisnik o naroku za sodno določitev meje na kraju samem z dne 13. 4. 2010, list. št. 26), ki tekom celotnega postopka ni bilo umaknjeno. Prvostopenjsko sodišče je v dosedanjem postopku že postavilo sodnega izvedenca geodetske stroke M. K., ki je bil v skladu s 134. členom ZNP povabljen tudi na narok na kraju samem. Izvedenec se je naroka udeležil, skica terenske meritve, pripravljena s strani izvedenca, ki prikazuje sporni mejni prostor, pa je sestavni del zapisnika o naroku na kraju samem z dne 13. 4. 2010 (135. člen ZNP). Sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da je prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku že izvajalo predlagane dokaze (zaslišalo je stranke in predlagane priče), ki omogočajo zaključek, kateremu od udeležencev postopka pripada močnejša pravica na spornem delu mejnega prostora. Pritožbeno stališče, da je predmetni nepravdni postopek v zaključni fazi, je torej glede na povedano utemeljeno, utemeljen pa je tudi očitek, da je izpodbijana odločitev brez podlage v zakonu ter povsem nerazumljiva in arbitrarna.

7. Pritožnik uveljavlja še kršitev 14. točke 339. člena ZPP in opozarja, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V zvezi s tem pritožbenim ugovorom pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče v izreku res ni opredelilo katastrskih občin spornih parcel, ki so nujni del identifikacijskega znanka nepremičnine. Ker nepremičnine v izreku izpodbijanega sklepa niso pravilno določno opredeljene, je tudi v tem delu podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je pravilno tudi pritožbeno stališče, da je bil postopek zoper A. K., lastnika parcele št. 221, k. o. X, ustavljen že s sklepom na zapisniku o naroku za sodno ureditev meje z dne 13. 5. 2011. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja tudi s pritožbenim zavzemanjem, da je prvostopenjsko sodišče na drugi strani v izpodbijanem sklepu nepravilno ustavilo postopek za določitev meje glede parcel št. 278, št. 279, št. 281, last predlagatelja, in parcel št. 265 in št. 266, last S. R., zaradi umika predloga s strani predlagatelja. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da predlog predlagatelja za ureditev meje tudi med navedenimi parcelami obstoji, saj je predlagatelj tega (kljub umiku v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2010), ponovno podal na naroku 13. 3. 2010. Pritožnikovo stališče, da je udeležba mejašev parcel, med katerimi se ureja meja, potrebna, je pravilno.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnje (vsebinsko) obravnavanje. Pri ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz zgoraj opisanega materialnopravnega stališča. Prvostopenjsko sodišče bo torej moralo upoštevati, da so v konkretnem postopku podane vse predpostavke, da sodišče v nepravdnem postopku na podlagi zakonskih kriterijev uredi mejo med parcelama udeležencev postopka. Ravno tako bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo upoštevati, glede katerih parcel nasprotnih udeležencev je podan predlog za ureditev meje s strani predlagatelja, kot izhaja iz zgoraj zavzetega stališča pritožbenega postopka.

(2) Udeleženci postopka imajo v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje možnost uveljavljati močnejšo pravico v pravdi, če je vrednost spornega mejnega prostora večja od dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti oziroma ni bilo podano soglasje udeležencev o ureditvi meje po močnejši pravici, in je torej sodišče v nepravdnem postopku uredilo mejo na podlagi četrtega ali petega odstavka 77. člena SPZ (78. člen SPZ).

(3) Primerjaj sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 27. 6. 2013, opr. št. I Cp 348/2013.