Administrative court dismisses conditional pardon denial due to insufficient reasoning on discretionary criteria under Article 88 of Criminal Code.

Tožbi se ugodi. Odločba Komisije za pogojni odpust št. 720-432/2013/7 z dne 4. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

[JEDRO]

Upravni organ zgolj z navedbo, da tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti in da ni predložil dokazila, da je oškodovanki povrnil s sodbo naložen znesek, brez določne obrazložitve okoliščin iz 88. člena KZ-1, ni zadostil kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor prestaja kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo št. I K 34317/2010 z dne 2. 2. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. II Kp 34317/2010 z dne 16. 10. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je komisija ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Uradni list RS, št. 55/2008 s spremembami) sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti. Obsojenec ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja in ni predložil dokazila, da je oškodovanki povrnil s sodbo določene zneske, ki presegajo 87.000,00 €. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil.

Tožeča stranka v vloženi tožbi meni, da kriteriji iz 88. člena KZ-1 za pogojni odpust niso bili upoštevani dovolj tehtno in da pri izpodbijani odločitvi niso upoštevali tožnikovih prizadevanj, da prične z življenjem na prostosti kot upoštevan in lojalen državljan. Tožeča stranka ne razume, kako lahko obstaja nevarnost, da bi kaznivo dejanje, ki ga je storil kot uslužbenec Upravne enote v Rušah, pristojen za reševanje denacionalizacijskih zadev, ponovil. Delovno razmerje mu je prenehalo že leta 2007 in se poslej tožnik ni ukvarjal z nobeno dejavnostjo povezano z denacionalizacijami.

Tožnik, ki ima dve šolajoči hčerki, je prisiljen poprijeti za kakršnokoli delo. Tudi kazen zapora, ki jo prestaja, je dovolj velik opomin in izjemen psihični napor zanj. To deluje nanj preventivno in mu ponavljanje kaznivih dejanj ne pride več na misel, saj ga je omenjena kazen tudi popolnoma izključila iz realnega življenja. V zaporu prostovoljno vrši dela knjižničarja, z ureditvijo knjižnice in s svojim delovanjem pa pozitivno vpliva na ostale zapornike pri njihovem kulturnem življenju in izobraževanju. Prav tako v zaporu poprime za vsakršno delo in mu ni znano, da bi bili lahko zoper njega kakršnikoli očitki zaporniškega osebja na račun njegovega obnašanja.

Res oškodovankam še ni vrnil zneska 87.000,00 €, vendar pa bi to takoj storil, če bi ta znesek imel na razpolago. Ker je brez premoženja, brez zaposlitve in pridobitno nesposoben, omenjenega dolga ne more vrniti in ga ne bo mogel vrniti v času prestajanja zaporne kazni. Očitno se tudi oškodovanke tega zavedajo in zoper njega niso vložile nobenega pravnega sredstva. Tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje po 88. členu KZ-1 za ugoditev njegovi prošnji za pogojni odpust, saj mu niso znani razlogi, zakaj bi obstajala nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil.

Tožnik ni povratnik in zoper njega ne tečejo drugi kazenski postopki, ni odvisen od drog ali drugih narkotikov in si vseskozi prizadeva k vzornemu vedenju v zavodu, v katerem prestaja kazen. Storjeno kaznivo dejanje zelo obžaluje. Zaradi neugodne finančne situacije, v kateri se je znašel, pa nima možnosti za plačilo odškodnine niti za plačilo vzdrževalnine za svoje otroke. Tožnik v izpodbijani odločbi pogreša obrazložitev, zakaj obstaja nevarnost za ponavljanje kaznivih dejanj. Ni storil nikakršnih kršitev hišnega reda v zaporu, pripravljen je tvorno in aktivno sodelovati pri vseh delih, od čiščenja zaporniških prostorov do opravljanja knjižničarskih del, ne odklanja psihološke obravnave, prav tako ne odklanja možnosti izplačila dolžne odškodnine.

Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma njegovi prošnji za pogojni odpust ugodi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

KZ-1 v prvem odstavku 88. člena določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust (prvi odstavek 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – v nadaljevanju ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba, s katero je bila vloga za pogojni odpust zavrnjena, mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS). Odločba, izdana po 107. členu ZIKS-1, mora biti izdana po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1).

V predmetni zadevi izpodbijana odločitev je obrazložena le z zapisom, da tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja in še ni predložil dokazila, da je oškodovanki povrnil s sodbo naložene zneske, ki presegajo 87.000,00 €. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Taka obrazložitev pa ne ustreza zakonski zahtevi, da mora biti odločba obrazložena.

Člen 88 KZ-1 določa, da je obsojenec lahko pogojno izpuščen pod navedenimi pogoji, in je torej s tem upravnemu organu dano upravičenje, da odloča po prostem preudarku, v takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Namen in obseg prostega preudarka pa izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to besedilo daje, potrebno upoštevati tudi druge določbe predpisa.

Sodišče ugotavlja, da drugostopni organ zgolj z navedbo, da tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti in da ni predložil dokazila, da je oškodovanki povrnil s sodbo naložen znesek, brez določne obrazložitve okoliščin iz 88. člena KZ-1, ni zadostil kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP. Tudi za odločanje po prostem preudarku je treba ugotoviti za takšno odločitev potrebna dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi ali je bila odločitev sprejeta v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano. Kot je že zgoraj navedeno, morajo biti v obrazložitvi navedeni razlogi, ki so vodili upravni organ pri odločanju po prostem preudarku. Ker izpodbijana določba teh razlogov nima, je ni mogoče preizkusiti s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in ponovno odločiti v zadevi z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.