Supreme Court dismisses appeal request against defamation judgment regarding freedom of expression claims.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče ocenjuje, da tožena stranka s predlogom ni uspela izkazati verjetnega obstoja nasprotja med predloženimi dokazi (časopisnim člankom) in ugotovitvami sodišč, prav tako pa tudi ne verjetnega obstoja drugih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje, da mora na internetu na svoji spletni strani preklicati trditve v članku z naslovom „...“, objavljenem dne 21. 10. 2008 o tem, da je bil tožnik udeležen kot aktivni sodelavec pri „velikem poku“, da je aktivno svetoval že pri aferi Depala vas in da je stečajni postopek A. vodil toliko časa, da so varčevalci X. banke po malem že pozabili, kdo jih je pravzaprav okradel. V tem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper ta, pravnomočni del odločitve sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije. Navaja, da je z objavo članka uresničevala svojo ustavno zagotovljeno pravico do izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Poudarja, da ima svoboda govora poseben pomen v primerih, ko gre za kritiko političnega dogajanja s strani politične stranke, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru, ko je bila v ospredju članka kritika seznama povabljenih na slavnostno večerjo ob državniškem obisku.

Opozarja, da je želela informirati zainteresirano javnost o predsednikovih najožjih sodelavcih. Poudarja, da morajo osebe, ki so udeležene v procesu političnega odločanja, bolj kot osebe, ki so z izjavami drugih prizadete v okviru zasebnega spora, sprejemati kritiko svojega ravnanja. Navaja, da četudi gre za ostre, surove in brezobzirne izjave, jih bralec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, in to ni protipravno. Opozarja, da bi strah pred kaznovanjem, zaradi določenih vrednostnih izjav, utegnil ohromiti javno razpravo in v zvezi s tem opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 297/2010.

Meni, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj naj bi bil očitek, da je tožnik sodeloval pri „velikem poku“ žaljiv za tožnika, enako pa velja tudi za navedbo, da je tožnik aktivno svetoval pri aferi Depala vas. Meni, da je zato podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja tudi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj navajanj tožene stranke o tem, zakaj je utemeljeno verjela v resničnost zapisanega, ni štelo za dokazane.

Meni, da je sodišče tudi v zvezi z navedbo glede dolžine trajanja stečajnega postopka A. zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je sodišče navedlo zgolj to, da zapis vsebuje očitek nedopustnega ravnanja tožnika kot stečajnega upravitelja in ne le podatek o dolgotrajnem teku stečajnega postopka, čeprav je navedeno v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu (spornim člankom) in gre torej za protispisno ugotovitev, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339.

člena ZPP. Meni pa tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko toženi stranki nista priznali svobode izražanja, zagotovljeni z 39. členom URS. Poudarja, da normalna javna diskusija ni omejena zgolj na poročanje o dejstvih, marveč tudi na podajanje vrednostnih sodb, na vrednostno kritiko, na podajanje drugačnih stališč ter na kontrolo oblasti (sodba višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2852/2012). Meni, da je napačna ocena sodišč prve in druge stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je utemeljeno verjela, da je tisto, kar je objavila o tožniku, resnično. Navaja, da sta izpodbijani odločitvi v nasprotju s sodno prakso višjih sodišč in Vrhovnega sodišča in se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1508/2012 in I Cp 2852/2012 ter sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 405/2002 in I Ips 399/2005.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Tožena stranka po oceni Vrhovnega sodišča ni izkazala odstopa od uveljavljene sodne prakse. Obravnavani primer se od zadev, ki jih tožena stranka navaja v predlogu za dopustitev revizije, razlikuje po tem, da po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožena stranka za navedbe o sodelovanju tožnika pri „velikem poku“ in svetovanju pri aferi „...“ sploh ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi izkazala, da je utemeljeno verjela v resničnost zapisanega. Oceno, da tožena stranka ni dokazala, da je imela utemeljene razloge verjeti v resničnost napisanega o vlogi tožnika v stečajnem postopku A., pa tožena stranka v predlogu za dopustitev revizije izpodbija z vidika bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče ocenjuje, da s predlogom ni uspela izkazati verjetnega obstoja nasprotja med predloženimi dokazi (časopisnim člankom) in ugotovitvami sodišč, prav tako pa tudi ne verjetnega obstoja drugih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da tožena stranka obstoja pogojev za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izkazala, zato je njen predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).