Supreme Court rejects appeal, upholding void contract due to undue influence findings.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče se pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je bila tožba zaradi ničnosti pogodbe zaradi oderuštva sklepčna, zato se je sodišče lahko oprlo na vsa zatrjevana (in nato ugotovljena) dejstva obeh strank, tudi na tiste, ki jih je zatrjevala zgolj toženka, četudi sebi v škodo. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da sta podana tako objektivni kot subjektivni element oderuške pogodbe, zato odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (III Ips 21/2010, II Ips 304/2011, II Ips 861/2009), na katero se sklicuje toženka, ni podan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 4. 1. 2005, nična, zavrnilo pa je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da je prodajna pogodba oderuška (119. člen Obligacijskega zakonika) in zato nična. Podana sta tako objektivni (v prodajni pogodbi dogovorjena kupnina je bila za več kot polovico nižja od ugotovljene vrednosti nepremičnine v času sklenitve pogodbe) kot subjektivni element oderuštva (toženki je bila znana realna vrednost nepremičnine, zaznala in izkoristila je starost, osamljenost in naivnost tožnice, njeno neizkušenost pri sklepanju nepremičninskih poslov ter njeno zaupanje in spoštovanje, ki je temeljilo na tem, da je toženka delala pri R. k. S., tožničino hudo osebno stisko zaradi nerazumevanja s svojimi otroci, osamljenosti po smrti moža in grozilnih pisem z zvezi s predmetnim stanovanjem). Toženka je navedeno izkoristila tako, da je določila višino kupnine in pripravila besedilo pogodbe, ki je bilo izključno v njeno korist. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je zavrnilo, ker toženka ni več lastnica predmetnega stanovanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, kot odgovor na pritožbene navedbe pa je obrazložilo, da je tožnica podala zadostno trditveno podlago za presojo, ali gre za oderuško pogodbo, in sicer glede objektivnega elementa (kupnina ni dosegla niti 50 % cene stanovanj na trgu) in subjektivnega elementa (nezadostna izkušenost tožnice kot starejše in nevešče osebe pri nepremičninskih poslih; toženka pa je za te okoliščine vedela in jih je namenoma izkoristila za pridobitev koristi). Ne drži, da je tožnica uveljavljala ničnost pogodbe zaradi njene neizpolnitve. Neutemeljena je tudi navedba, da se sodišče ne bi smelo opreti na ugotovljena dejstva v zvezi z osebnimi okoliščinami na strani tožnice, saj jih je zatrjevala in dokazovala toženka. Neupoštevne so pritožbene novote, da je bila v pogodbi zapisana kupnina nižja zaradi pomoči, ki jo je toženka nudila tožnici v daljšem časovnem obdobju ter da je bilo stanovanje v času sklenitve pogodbe nižje vrednosti, ker ni bilo vzdrževano, kasneje pa ga je toženka lahko prodala za višjo kupnino, ker je vanj vlagala.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Postavlja naslednja vprašanja: (1) ali bi moralo sodišče tožničine navedbe o tem, da je toženko večkrat pozvala, da dogovorjeni znesek kupnine ni bil plačan, šteti kot navedbe o oderuški pogodbi ali kot navedbe o neizpolnitvi pogodbe; (2) ali odsotnost razlogov, ki bi pojasnjevali način izkoriščanja, zadostuje za zaključek, da je ta element oderuške pogodbe podan; (3) ali so okoliščine, da je bila toženka žalostna zaradi smrti moža pred desetimi leti, slabega odnosa z otroci ter da ji je predmetno stanovanje predstavljalo breme, lahko zadostna podlaga za obstoj subjektivnega elementa. Meni, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, v zvezi z določenimi pomembnimi vprašanji pa sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni. Utemeljuje, da lahko prevarana stranka zahteva razveljavitev pogodbe in ne ugotovitev ničnosti (III Ips 21/2010). Tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za ničnost pogodbe zaradi oderuštva, saj je zatrjevala, da je pogodba nična, ker toženka ni plačala kupnine, to pa ni ničnostni razlog. Poleg tega je sodišče na podlagi ugotovljenih osebnih okoliščin zmotno zaključilo, da je podan subjektivni element oderuštva. Prav tako ni bilo pojasnjeno, katero osebno stisko naj bi toženka izkoristila in na kakšen način.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče se pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je bila tožba zaradi ničnosti pogodbe zaradi oderuštva sklepčna (10. točka sodbe), zato se je sodišče lahko oprlo na vsa zatrjevana (in nato ugotovljena) dejstva obeh strank, tudi na tiste, ki jih je zatrjevala zgolj toženka, četudi sebi v škodo. Ne drži, da je tožnica ničnost utemeljevala (zgolj) z neizpolnitvijo pogodbe, ampak je bilo to zgolj eno od zatrjevanih dejstev. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da sta podana tako objektivni kot subjektivni element oderuške pogodbe, zato odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (III Ips 21/2010, II Ips 304/2011, II Ips 861/2009), na katero se sklicuje toženka, ni podan. Sprejeto odločitev sta tudi ustrezno obrazložili in ne drži, da sodbi nimata razlogov o tem, katero osebno stisko je toženka izkoristila in kako.

Po navedenem je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).