Supreme Court allows review regarding whether land registry entries of usage rights caused state ownership of agricultural land.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih lovske organizacije pridobile od oseb, ki so imele na teh zemljiščih lastninsko pravico, imel zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe za posledico, da so ta zemljišča postala družbena lastnina (ali prešla v družbeno lastnino).

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pri kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih lovske organizacije pridobile od oseb, ki so imele na teh zemljiščih lastninsko pravico, imel zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe za posledico, da so ta zemljišča postala družbena lastnina (ali prešla v družbeno lastnino).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da sta bili v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 541/2 k.o. ... in parc. št. 556/4, 556/3, 549/3 vse k.o. ... na podlagi kupnih pogodb z 12. 1. 1968 in 7. 9. 1989 vpisani družbena lastnina in pravica uporabe v korist toženke. Kasneje pa se je toženka na podlagi 2. in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica navedenih nepremičnin. Obrazložilo je, da je preoblikovanje družbene lastnine v državno lastnino po prvem odstavku 14. člena ZSKZ utemeljeno v primeru, ko je posamezno premoženje res družbena lastnina, pri čemer ni mogoče upoštevati zgolj zemljiškoknjižnega stanja ob uveljavitvi ZSKZ, ampak je potrebno v vsakem primeru ugotoviti, ali gre pri neki nepremičnini tudi po vsebini za družbeno lastnino. Predmetne nepremičnine dejansko nikoli niso bile družbena lastnina, čeprav je pri realizaciji navedenih kupnih pogodb v zemljiški knjigi prišlo do vpisa družbene lastnine, toženka pa je bila vpisana kot imetnik pravice uporabe. Namreč pravni predniki toženke so bili fizične osebe in lastniki, ne pa imetniki pravice uporabe. Takšen vpis pa je bil izključno posledica izrazito odklonilnega odnosa do zasebne lastnine v bivšem družbeno ekonomskem sistemu, kar je bilo tudi sicer v takratni praksi precej pogosto.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi se je v celoti strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Dodalo je zgolj še, da je lovska družina ob svoji družbeno pravni naravi kot društvo lahko imela na nepremičnini lastninsko pravico (US RS U-I-78/93).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Postavlja naslednji vprašanji: (1) ali so lovske družine na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ki so jih pridobile odplačno od fizičnih oseb, ki so bile lastnice teh nepremičnin, pridobile dejansko lastništvo ne glede na vpis v zemljiško knjigo; (2) ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji pravne narave premoženja lovske družine kot društva. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z odločbo US RS U-I-78/93 in sodbo VS RS II Ips 251/2011, iz katerih izhaja, da so lovske družine kot društva za svoje potrebe upravljale in uporabljale kmetijska zemljišča v družbeni lastnini in da na njih niso imele lastninske pravice. O prvem postavljenem vprašanju še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Meni, da zgolj razlagalni pristop 14. člena ZSKZ, ne da bi sodišče upoštevalo temeljni načeli zemljiškoknjižnega prava – načelo zaupanja v zemljiško knjigo in publicitetno načelo po 6. in 8. členu Zakona o zemljiški knjigi, pomeni nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnica je izkazala, da so bile predmetne nepremičnine na dan uveljavitve ZSKZ (11. 3. 1993) v družbeni lastnini, toženka pa je imela na njih pravico uporabe, zakonske domneve o pravilnosti vpisa v zemljiško knjigo pa toženka ni izpodbila, niti sodišče nepravilnosti pri vpisu ni ugotavljalo. Zemljiškoknjižno dovolilo v kupni pogodbi s prodajalcema P. pa celo dovoljuje vpis družbene lastnine in v korist toženke pravico uporabe, tako da ne gre za zmoten vpis. Sodna praksa Višjega sodišča v Mariboru (I Cp 1486/2010, I Cp 37/2012, I Cp 1502/2010, I Cp 419/2011), ki dejansko edino odloča v tovrstnih sporih, je neenotna.

4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).