Legislator Case Law & Legislation
VDSS sklep Pdp 279/2014 ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.279.2014 AI generated

Appeal dismissed; creditor failed to prove employer change under ZDR-1 for interim order against new entity.

Case Number VDSS sklep Pdp 279/2014
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance court's rejection of the creditor's request for an interim order against the new company. The creditor argued that a business transfer occurred, but the court found no evidence that the employer changed under Article 75 of the Employment Relations Act. Consequently, the fundamental requirement to prove the existence of the claim was not met, rendering the interim order unjustified.

Legislator headnote

AI generated

Article 75 of the Employment Relations Act; Article 270 of the Enforcement and Security Act: An interim order for securing a monetary claim requires the creditor to prove with high probability that the claim exists and that the employer has changed due to a business transfer; failure to prove the employer change precludes the order.

Keywords

AI generated
interim order business transfer employer change monetary claim ZDR-1 ZIZ enforcement security

Cited Legislation

AI generated
Article 75 of the Employment Relations Act
Article 270 of the Enforcement and Security Act
Article 338 of the Procedural Law
Article 365 of the Procedural Law
Article 154 of the Procedural Law
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Verjetnost obstoja terjatve zoper drugo toženo stranko bi bila izkazana le v primeru, če bi tožnik za verjetno izkazal, da je zaradi prenosa dejavnosti od prve tožene stranke na drugo toženo stranko prišlo do spremembe delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1. Vendar pa tožnik v tej fazi postopka te verjetnosti še ni izkazal. Zato predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved razpolaganja z nepremičnino in prepoved razpolaganja s sredstvi na transakcijskih računih) ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zaradi zavarovanja denarnih terjatev tožnika v znesku 33.658,69 EUR s pp drugi toženi stranki:

- prepovedalo vsakršno razpolaganje, prenos lastninske pravice, odtujitev in obremenitev celote ali dela nepremičnin z identifikacijskim znakom: ID: ..., ID: ..., ID: ..., s tem da se ta prepoved izvrši z vpisom zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani;

- naložilo, da predloži imena in naslove bank, kjer ima odprte transakcijske račune in njihove številke;

-prepovedalo razpolaganje s sredstvi na vseh transakcijskih računih, s tem da se prepoved izvrši z obvestilom in prepovedjo banki, da po nalogu tožene stranke ali njenega pooblaščenca zavrne izplačilo iz računa kateregakoli zneska, s katerim bi se stanje na tem računu zmanjšalo pod znesek 33.658,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2013.

Zavrnilo tudi tisti del začasne odredbe, da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR, če bi ravnala v nasprotju z začasno odredbo, s tem da se v primeru neplačila izvršba izrečene denarne kazni opravi po uradni dolžnosti z rubežem dobroimetja, na kateremkoli transakcijskem računu tožene stranke in s prenosom na račun tožnika, ki ga določi sodišče v svojem sklepu ter z rubežem nepremičnin ID ..., ID ..., ID ... . Sestavni del zavrnjenega predloga za izdajo začasne odredbe je bila tudi ugotovitev, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe o glavni stvari in da ugovor ter pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (vse točka I izreka).

Zoper tak sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je kot upnik v celoti izpolnjeval zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, kot jih zahtevka 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami). Prva tožena stranka družba A.A. d.o.o. je izvedla oddelitev z ustanovitvijo nove družbe B.B. d.o.o., katere 100 % lastnik je prav tako C.C.. Ne glede na način prenosa podjetja pomeni prenos podjetja in njegovega dela, od enega pravnega subjekta k drugemu sprememba delodajalca, zato je podana solidarna odgovornost obeh toženih strank. Tožnik zatrjuje slabo finančno stanje obeh toženih strank. Tožnik je predložil oddelitveni načrt iz katerega izhaja, da je druga tožena stranka prevzela 2.000.000,00 EUR dolga in da je prva tožena stranka že v letu 2012 imela negativni poslovni izid, kar izhaja iz javno dostopnih evidenc. Prva tožena stranka ne posluje več, svoje premoženje je odtujila na drugo toženo stranko, ki je hkrati prevzela tudi dolg v višini 2.000.000,00 EUR. Očitno je, da dolga do tožnika ne bo mogla poravnati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da druga tožena stranka sploh nima odprtega transakcijskega računa, kar je velik pokazatelj za to, da ne posluje in da tožniku grozi resna in neposredna nevarnost, da terjatve nikoli ne bo dobil poplačane.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Prav tako tožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja ali je tožnik za verjetno izkazal nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Uvodoma je potrebno poudariti, da sodišče v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja ali je tožnik svoje trditve v celoti dokazal, temveč le ugotavlja, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji in v kolikor je odgovor pozitiven, ali je za verjetno izkazal nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe. Drugi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2006 s spremembami) namreč določa, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se je izpodbijani sklep lahko oprl le na navedbe v tožbi, dopolnitvi tožbe ter odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, kakor tudi na listine, ki sta jih stranki predložili do dneva odločanja sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik v tej fazi postopka ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve zoper drugo toženo stranko. Tožnik sicer zatrjuje, da je med prvo in drugo toženo stranko prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2011), vendar pa zgolj to, da je prva tožena stranka na podlagi oddelitvenega načrta na drugo toženo stranko prenesla nepremičnino v vrednosti 2.000.000,00 EUR in nanjo prinesla tudi svoje dolgoročne finančne obveznosti v enaki višini ne izkazuje, da je dejansko prišlo tudi do prenosa dejavnosti v smislu citirane določbe ZDR-1. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se zgolj s tem niso spremenile pogodbene druge obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli zaposleni pri prvi toženi stranki na dan vpisa oddelitve v sodni register. Prav tako drži, da prva tožena stranka kot prenosna družba po delitvi ni prenehala obstajati, temveč še vedno obstaja z manjšim obsegom premoženja. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi njegovo delovno razmerje moralo preiti na drugo toženo stranko. Nasprotno iz XIII. točke oddelitvenega načrta izhaja, da se z dnem vpisa oddelitve v sodni register ne spremenijo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij oziroma pogodb o zaposlitvi, ki so jih zaposleni imeli sklenjene pri prenosni družbi (to je prvi toženi stranki) na dan vpisa oddelitve. V isti točki je izrecno poudarjeno, da na novo ustanovljeno družbo zaradi oddelitve ne bo prešel noben delavec prenosne družbe. Verjetnost obstoja terjatve zoper drugo toženo stranko bi bila izkazana le v primeru, če bi tožnik za verjetno izkazal, da je zaradi prenosa dejavnosti od prve tožene stranke na drugo toženo stranko prišlo do spremembe delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1. Vendar pa tožnik v tej fazi postopka te verjetnosti še ni izkazal.

V skladu z 1. odstavkom 270. člena ZIZ je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ta, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Glede na to, da tožnik tega temeljnega pogoja ni izkazal, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe, to je, ali je upnik izkazal nevarnost, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Ne glede na navedeno pa je potrebno pojasniti, da okoliščina na katero opozarja pritožba, to je da druga tožena stranka nima odprtega transakcijskega računa, sama po sebi ne izkazuje izpolnitvene nevarnosti. Izpolnitvena nevarnost je podana, če je uveljavitev terjatve ogrožena zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, ne pa če upnik niti nima transakcijskega računa, ali pa je z oddelitvenim načrtom naj prenešen dolg prenosne družbe. Ostale navedbe, s katerimi je tožnik utemeljeval izpolnitveno nevarnost pa se niti ne nanašajo na drugo toženo stranko, temveč na prvo toženo stranko, glede katere pa je bil predlog za izdajo začasne odredbe že pravnomočno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.