Appeal dismissed; individual labor dispute claim under 40k EUR and self-filed appeal without lawyer rejected.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je v tem sporu vtoževal izplačilo odškodnine v višini, ki ne dosega revizijskega praga 40.000,00 EUR, zato revizija na podlagi 367/2 člena ZPP v tem sporu ni dovoljena. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila revizija v tem individualnem delovnem sporu dopuščena (člen 367/4 ZPP).

Člen 86/3 ZPP določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba ne velja le v primerih, če ima stranka oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik ni vložil revizije po odvetniku, temveč jo je vložil sam, pri čemer pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je bilo potrebno tožnikovo revizijo tudi iz tega razloga zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo tožnika.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da pritožbeno sodišče prosi, da se mu odobri vložitev revizije, ki je že po zakonu vselej dovoljena in še v skladu z določili 367. člena ZPP, 31. člena ter 1. in 2. odstavka 32. člena ZDSS-1. Tožnik ima za vložitev revizije velik pravni interes, saj sta bili odločitvi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča v tem individualnem delovnem sporu po njegovem prepričanju napačni. V pritožbi opisuje dogodke na delovnem mestu, ki so žalili njegovo osebnost, ugotavlja, da je sodba pritožbenega sodišča odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, da pritožbeno sodišče sploh ni odločalo in presojalo njegovih trditev, da je mobing in šikaniranje, ki ga je tožena stranka vršila nad njim, mejil na sam zločin in celo na genocid. Navaja še, da v kolikor pritožbeno sodišče ne bo popravilo krivic in škode, ki so mu bile storjene z odločitvijo sodišč, bo primoran svojo pravico iskati na Ustavnem sodišču RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah smiselno uveljavljanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 53/2010 z dne 19. 2. 2013 zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje v 8 dneh, da je bilo z navedeno sodbo odločeno tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.560,24 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 766/2013 z dne 24. 10. 2013 delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, znižalo na znesek 1.134,00 EUR, medtem ko je v preostalem njegovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Zoper takšno odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil laično revizijo, ki pa jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo. Ugotovilo je namreč, da tožnikova revizija ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni presegala 40.000,00 EUR (člen 367/2 ZPP), poleg tega pa je vložil revizijo tožnik sam, pri čemer ni izkazal, da za vložitev revizije izpolnjuje pogoj iz člena 86/4 ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Kot je bilo že omenjeno, je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pomeni, da revizija na podlagi 367/2 člena ZPP v tem individualnem delovnem sporu ni dovoljena. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bila revizija v tem individualnem delovnem sporu dopuščena (člen 367/4 ZPP). Drugi razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča revizijo tožnika utemeljeno zavrglo, je v tem, da tožnik kot vlagatelj revizije ni izpolnjeval pogojev iz člena 86/3 ZPP oziroma 86/4 ZPP. Člen 86/3 ZPP namreč določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba pa ne velja le v primerih, če ima stranka oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnik ni vložil revizije po odvetniku, temveč jo je vložil sam, pri čemer pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje tožnikovo revizijo tudi iz navedenega razloga pravilno zavrglo kot nedovoljeno.

Ker je bila pritožba tožnika neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.