Appeal dismissed; employee with 7 months tenure entitled to full annual leave refund at full salary rate.

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju sedem mesecev, je na podlagi 161. člena ZDR pridobil pravico do letnega dopusta in s tem na podlagi 1. odstavka 131. člena istega zakona tudi pravico do regresa za letni dopust v višini minimalne plače in ne le do sorazmernega dela.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neto plačo za oktober 2012 v višini 203,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila in neto plačo za november 2012 v višini 520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek in zahtevka za plačilo neto plače za september 2012 v višini 400,00 EUR ter neto plače za december 2012 v višini 520,00 EUR je zavrnilo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR obračunati akontacijo dohodnine ter mu izplačati neto znesek v roku 15 dni (točka II izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke na ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke proti tožeči stranki v višini 2.336,00 EUR (točka III izreka), s sklepom pa je zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama 30. 11. 2012 ni prenehalo in še vedno traja, na poziv tožniku nazaj na delo in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 30. 11. 2012 dalje, postopek ustavilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe in zavrnitev pobotnega ugovora ter zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, se z laično pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je imel tožnik z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 24. 4. 2012 do 30. 11. 2013, vendar je dne 24. 11. 2012 iznenada podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je bil zaposlen sedem mesecev in štiri dni, zato mu pripada sorazmerni del dopusta in regresa za letni dopust. Pogodbo o zaposlitvi je tožnik kršil, saj je izkoristil več dni rednega in neplačanega dopusta. S toženo stranko se je dogovoril o kompenzaciji regresa za letni dopust z odsotnostjo z dela. Prav tako je kršil 11. člen pogodbe o zaposlitvi, saj ni upošteval enomesečnega odpovednega roka. Zaradi tega tožena stranka ponovno predlaga, da se osebni dohodek za oktober 2012 v višini 203,00 EUR in osebni dohodek za november 2012 v višini 520,00 EUR kompenzirata s škodo, ki ji je nastala zaradi tožnikovega slabo opravljenega dela v višini 2.336,00 EUR, kar je razvidno iz obračuna povzročenih stroškov, ki so nastali na objektu A..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpodbijanega dela sodbe in sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena za odločitev, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dosojenih zneskov plač za meseca oktober in november. Ker je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju sedem mesecev, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2002 in naslednji) pridobil pravico do letnega dopusta in s tem na podlagi 1. odstavka 131. člena istega zakona tudi pravico do regresa za letni dopust v višini minimalne plače in ne le do sorazmernega dela, kot to navaja pritožba.

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da toženi stranki terjatev v višini 2.336,00 EUR sploh še ni nastala in je zato ne more ugovarjati v pobot. Ta znesek se namreč nanaša na stroške čiščenja opaža, ki pa ga tožena stranka naročniku ni plačala, saj je menila, da se ta izmika plačilu toženkinih storitev.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.