Appeal dismissed; court error in service is not a valid ground for restoring previous state.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je zamuda naroka ali roka za opravo kakšnega pravdnega dejanja, zaradi česar stranka tega dejanja ne more več opraviti, razlog za zamudo pa mora izhajati iz sfere stranke. Če se stranka sklicuje na to, da je zamudila rok za opravo procesnega oziroma pravnega dejanja (na primer pravočasna vložitev odgovora na tožbo) zaradi napake sodišča (zatrjevana nepravilna vročitev tožbe je uveljavljanje napake sodišča), pa to ni utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj so stranki za odpravo nezakonitosti v sodnih postopkih na razpolago druga ustrezna pravna sredstva (na primer pritožbo), ne pa institut vrnitve v prejšnje stanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 10. 6. 2013 po sodbi prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 98/2012-5 z dne 5. 12. 2012 (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) in odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške predloga za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi kršitve pravic iz 2. in 22. člena Ustave RS in 6. ter 13. člena Konvencije in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ali odpravi in samo odloči, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroškov nasprotnika pa ne prizna in stroškovni predlog zavrne. V pritožbi navaja, da je v zadevi opr. št. 97/2012 izdalo sodišče sklep, da se vloga zavrže, medtem ko je v tej zadevi izdalo sklep, da se vloga zavrne. Že iz tega razloga so bile kršene določbe člena 14/1 v zvezi s členom 2 in 23/1 Ustave RS. Pri svoji odločitvi pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo tudi materialno pravo. V času, ko je bila tožba toženi stranki dostavljena, je ta že bila na novem naslovu A., ne pa na naslovu, kjer je sodišče prve stopnje dostavilo sodno pisanje. Pri tem se tožena stranka v pritožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, s katero so bili razveljavljeni četrti, peti in šesti odstavek 143. člena ZPP. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da na starem naslovu tožbe ni bilo mogoče vročiti, zato naj bi vročevalec (navaden poštar, ki ni niti pravnik niti izobražen razlagati pravno pomembna dejstva zakona, v katerem so opisani postopka vročanja) ravnal pravilno, ko je pisanje vročal po členu 141/4 ZPP. Vročitev sodnega pisanja toženi stranki ni bila pravilna, saj ta listina ni bila legalno dostavljena, ker toženi stranki ni bila dostavljena na naslov „A.“.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ker je ugotovilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala in da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni tudi vsi preostali pogoji, ki jih določa prvi odstavek 318. člena ZPP. Iz podatkov spisa je nadalje razvidno, da je sodišče prve stopnje tako tožbo kot tudi zamudno sodbo vročalo toženi stranki na naslov B. ulica C, D.. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje (tožena stranka je skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila tudi pritožbo zoper zamudno sodbo, odgovor na tožbo, podala pa je tudi ugovor zaradi nasprotne terjatve) zavrnilo na podlagi člena 120/2 ZPP, ker je ugotovilo, da je bila vročitev tožbe toženi stranki po členu 141. ZPP pravilna.

Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je torej zamuda naroka ali roka za opravo kakšnega pravdnega dejanja, zaradi česar stranka tega dejanja ne more več opraviti, razlog za zamudo pa mora izhajati iz sfere stranke. Če se stranka sklicuje na to, da je zamudila rok za opravo procesnega oziroma pravnega dejanja (na primer pravočasna vložitev odgovora na tožbo) zaradi napake sodišča (zatrjevana nepravilna vročitev tožbe je uveljavljanje napake sodišča), pa to ni utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj so stranki za odpravo nezakonitosti v sodnih postopkih na razpolago druga ustrezna pravna sredstva (na primer pritožba) ne pa institut vrnitve v prejšnje stanje (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 53/2003 z dne 22. 1. 2004, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 530/2010, sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 373/2013 z dne 9. 5. 2013,...). Ker je torej tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, je sodišče prve stopnje njen predlog utemeljeno zavrnilo, čeprav iz napačnih razlogov. V okviru presoje utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje se namreč sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem pravilne vročitve tožbe toženi stranki.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 14/1 člena Ustave RS v zvezi s členom 2 Ustave RS in členom 23/1 Ustave RS, s tem ko je v zadevi opr. št. Pd 97/2012 vlogo zavrglo, v tem individualnem delovnem sporu pa je vlogo zavrnilo (tožena stranka sicer v zvezi z navedenim ni vložila v spis nikakršnega dokaza). Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da v primeru da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen prepozno, torej po izteku roka iz člena 117/2 ZPP oziroma 117/3 ZPP, mora sodišče takšen predlog na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP zavreči. Kolikor pa je predlog pravočasen in dovoljen, pa mora sodišče o tem predlogu odločiti po vsebini (člen 120/2 ZPP). Glede na navedeno v pritožbi zatrjevane kršitve Ustave RS niso podane.

Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (člen 360 ZPP v zvezi s členom 366/1 ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožena stranka v spis vložila tudi zahtevo za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, iz katere je razbrati, da se je tožena stranka z zamudno sodbo seznanila šele s sprejetjem sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča RS, št. 1913 892/2013. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku najprej odločiti o zahtevi tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti v zvezi z zamudno sodbo opr. št. Pd 98/2012 z dne 5. 12. 2012.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.