Appeal dismissed; court held illness, not injury, caused disability despite expert opinion on electrical shock.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju je bolezen in ne škodni dogodek. Zato tožničin tožbeni zahtevek, ki izpodbija odločitev tožene stranke glede vzroka tožničine začasne nezmožnosti za delo, ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2011 in št. ... z dne 4. 8. 2011 v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo, zavrnilo. Z II. točko izreka je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2011 in št. ... z dne 31. 8. 2011 v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo, zavrnilo. S III. točko izreka je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2011 in št. ... z dne 5. 10. 2011 v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo, zavrnilo. Prav tako pa je s IV. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 21. 11. 2011 in št. ... z dne 9. 11. 2011 v delu, ki se nanaša na vzrok začasne nezmožnosti za delo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo dokaza s pritegnitvijo drugega izvedenca, saj mnenje sodnega izvedenca za nevrologijo prim. dr. A.A. ni bilo popolno. Navaja, da je v spis predložila mnenje prof. dr. B.B., ki ga je podala v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti, v kateri je sedanja tožena stranka nastopala kot tožnica, ki je uveljavljala plačilo stroškov zdravljenja za C.C. V mnenju je izvedenka ugotovila, da multipla skleroza kot glavni vzrok za demielizacijo, dokazano na magnetni resonanci, ni bila nikoli potrjena z ostalimi preiskavami. Nadalje ugotavlja, da je C.C. ob hiperintenzivnih spremembah, dokazanih z magnetno resonanco možganov, imela vrsto psihofizičnih težav, z nevropatsko bolečino v desni roki, pričetek težav pa sovpada z električno poškodbo. Poleg bolezenskih težav in neodzivnost na zdravljenje, pa še najbolj odgovarjajo poškodbi z električnim tokom. V prid poškodbi z električnim tokom, govori tudi dejstvo, da vse opravljene preiskave niso dokazale večjih morfoloških sprememb. Vse te navedbe in ugotovitve je sodni izvedenec A.A. zanemaril in bi zato sodišče moralo izvesti dokaz z drugim izvedencem. Pri tožnici so se težave pričele z delovno nezgodo zaradi električnega udara, ki pa je bil sprožilni element za morebitne bolezenske spremembe. Dr. D.D. ugotavlja, da so bile bolečine in zdravstveno stanje posledica po udaru električnega toka. Dokaza z njegovim zaslišanjem pa sodišče ni izvedlo. S tem, ko sodišče ni pritegnilo drugega izvedenca je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 254. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in sicer dokončne odločbe z dne 4. 8. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 20. 7. 2011, dokončno odločbo z dne 12. 9. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 31. 8. 2011, dokončno odločbo z dne 24. 10. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 5. 10. 2011 in dokončno odločbo z dne 21. 11. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 9. 11. 2011 v delu, ki se nanaša na vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti za delo. Sporno je, ali je vzrok ugotovljenih začasnih nezmožnostih poškodba pri delu. Tožnica se ne strinja, da je s citiranimi odločbami toženec odločil, da je vzrok njene začasne nezmožnosti bolezen. Vztraja, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu.

Za poškodbo pri delu definirano v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), na katerega uporabo napotuje 19. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) se šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Glede na takšno definicijo poškodbe pri delu, se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je povzročena z neposrednim in kratkotrajnim učinkom, ki je lahko mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega izvora. Za poškodbo pri delu se šteje tudi poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve ali druge spremembe fiziološkega stanja organizma. Za poškodbo pri delu pa velja samo tista, če je poškodba v neposredni vzročni zvezi z opravljanjem dela na delovnem mestu ali v zvezi z opravljanjem dejavnosti, na podlagi katerega je zavarovanec zavarovan.

V konkretnem primeru se vprašanje, ali obstajajo objektivni pokazatelji za poškodbo pri delu in posledično za sporne začasne nezmožnosti za delo in so posledično vzrok začasne nezmožnosti za delo za obdobja, določena v zgoraj citiranih določbah, nanaša na poškodbo, ki jo je tožnica utrpela na delu 30. 8. 2008 v smislu električnega udara s tokom napetosti 220 voltov.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem razen, da je vpogledalo v že podano mnenje v zadevi Ps 866/2010, ki se nanaša na isti škodni dogodek in na tožnico glede vzroka začasne nezmožnosti za delo z razliko, da je šlo za drugo obdobje oziroma pred spornim obdobjem, pridobilo še dopolnilno mnenje sodnega izvedenca za sporno obdobje, to je za čas od 23. 7. 2011 do 23. 12. 2011, zlasti glede na predloženo izvedensko mnenje dr. B.B. v zvezi z odškodnino, ki jo tožnica uveljavlja od delodajalca. Glede na tožničin praktično normalen nevrološki status, trajno somatoformno bolečinsko motnjo in obolenja, za katerimi se je tožnica zdravila (borelioza, karpalni sindrom) in izključeno obolenje za multiplo sklerozo in potem, ko se je izvedenec opredelil tudi do izvedenskega mnenja dr. B.B., spec. in internistke - kardiologinje, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen in sicer izrazita somatoformna trajna bolečinska motnja, ki se je razvila po poškodbi, pogojena pa je z osebnostno strukturo tožnice. Sodišče je prepričljivo ugotovilo, da sam škodni dogodek, udarec električnega toka pri tožnici ni zapustil nobenih organskih travmatskih sprememb na perifernem in centralnem živčevju, je pa ta dogodek deloval kot sprožilni element za razvoj bolezni. Ne klinični popoškodbeni potek, ne klinična slika ob osebnem pregledu pa ne govorita niti za to, da bi električni udarec privedel do kakšne lezije živčnih struktur oziroma do poškodbe. To potrjuje vsa opravljena diagnostika, vključno z EMG, ERG, VEP, predvsem pa SEP, ki je v mejah normale tako, da tudi niso izpolnjeni kriteriji za diagnosticiranje nevropatske bolečine. Je pa škodni dogodek, to je udarec električnega toka, pri tožnici kot konverzivno nevrotični osebnostni strukturi, povzročil poleg prilagoditvene motnje, razvoj trajne somatoformne bolečinske motnje.

Pritožbene navedbe, da je izvedenec zanemaril ugotovitve druge izvedenke v drugem spore, so brez podlage. Izvedenec specialist nevrolog je prepričljivo navedel strokovne razloge, zaradi katerih mnenje dr. B.B. ni sprejemljivo. Pojasnil je, da izvedenka nevropatske bolečine ni podrobneje pojasnila, predvsem ne v kontekstu definicije EASP in da opisuje določene tožničine zdravstvene težave (degenerativne spremembe, zdravljenje karpalnega sindroma), ki nimajo nobene zveze s poškodbo. Nasprotno pa je izvedenec v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem ugotovil, da je pri njej nevrološki status praktično v mejah normale. Obenem je pojasnil, da je za somatoformno bolečinsko motnjo značilno, da se pacienti pritožujejo nad trajno in zaskrbljujočo bolečino, ki je ni mogoče razložiti s kakim fiziološkim procesom ali telesno motnjo in ki nastopa v povezavi s čustvenim konfliktom ali psihosocialnimi problemi, kar zadostuje za sklep, da so prav to poglavitni vzročni vplivi. Na podlagi dodatne anamneze je ugotovil, da so pri tožnici v desni roki občutki najizrazitejše bolečine v področju palca, zunanjem roku dlani, kazalcu, včasih mezincu. Navadno so pekoče, trgajoče, drugič zopet tope z občutkom mrazenja. Vzpenjajo se navzgor po celi desni roki, vse do ramena. Enake težave se pojavljajo tudi v levi roki, vendar ne tako intenzivno. Pekoče bolečine se pojavljajo tudi po obeh nogah, izraziteje desno. Včasih ji noge za nekaj minut povsem odpovedo tako, da ne more niti prestopiti.

Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca, ker to mnenje ni popolno in sicer v primerjavi z mnenjem dr. B.B., drugih razlogov pa pritožba ne navaja. Sodišče prve stopnje utemeljeno drugega izvedenca ni postavilo, saj ne gre za stanje iz 254. člena ZPP. V citirani določbi (tretji odstavek) je določeno, da se mnenje drugega izvedenca zahteva, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

V mnenju sodnega izvedenca sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih nasprotij ali takšnih pomanjkljivosti, niti utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja, zaradi katerega bi bilo potrebno postaviti drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje pa utemeljeno tudi ni dodatno zaslišalo dr. D.D.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in glede stroškov pritožbe v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.