Appeal dismissed; social court rejected appeal due to lack of prior administrative decision and unclear party identification.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

V socialnem sporu je tožba dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan ali vročen v zakonskem roku. Gre za tako imenovano pozitivno procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, da je pravda sploh dopustna. Tožeči stranki sta vložili tožbo zoper toženo stranko (Zavod RS za zaposlovanje), s katero zahtevata sklenitev tripartitne pogodbe o spodbujanju novega zaposlovanja (nadomestitev dela plače) težje zaposljivi osebi - subvencija v enkratnem znesku, ne da bi bila izdana dokončna odločba po predhodnem upravnem postopku, zato je bilo potrebno njuno tožbo zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

Zoper sklep sta pritožbo vložili obe tožeči stranki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeči stranki primarno ugotavljata, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na katero tožečo stranko se sklep nanaša. Poudarjata, da je iz tega socialnega spora že ves čas razvidno, da sta tožeči stranki dve, sklep pa v izreku navaja, da se tožba tožeče stranke zavrže. Menita, da z izdajo predmetnega sklepa ni dejanske in pravne podlage.

Kot je iz spisa razvidno, sta obe tožeči stranki uspeli v socialnem sporu naslovnega sodišča opr. št. Ps 1416/2008, v katerem je s sodbo dne 16. 4. 2009, ki je postala pravnomočna 18. 6. 2009 bilo odločeno, da se odločba tožene stranke z dne 23. 4. 2008 kot nezakonita razveljavi, prav tako pa je sodišče ugotovilo, da tožnik A.A. ni imel pravice do vključitve v program aktivne politike zaposlovanja z nadomestitvijo dela plače težje zaposljivi brezposelni osebi, do subvencije v enkratnem znesku. Tožena stranka bi na podlagi gornjega izreka morala pristopiti k sklenitvi ustrezne pogodbe v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika, vendar tožena stranka tega ni storila, temveč je v dolgotrajnem postopku in številni korespondenci želela izvršitev predmetne sodbe.

Takšen način, kar je vse zatrjevano že v tožbi, je bil za obe tožeči strani nesprejemljiv, saj sta zavrnili možnost, da se namesto tripartitne pogodbe sklepa nekakšen dogovor, ki naj bi sklenitev takšne pogodbe nadomestil. Poleg tega je v smislu takšne izvršitve sodbe tožena stranka želela uveljaviti nižje nadomestilo, kakor je po mnenju tožečih strank pripadalo drugi tožeči stranki. Prav zato, ker tožena stranka ni sklenila pogodbe o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja - subvencija v enkratnem znesku, sta tožeči stranki vložili dne 14. 1. 2010 tožbo, ko jo je sodišče sedaj zavrglo.

Tožeči stranki menita, da v konkretnem primeru niti ni bilo možno v izvršilnem postopku, kar je tekom pravde želela uveljaviti tožena stranka, uveljaviti terjatev obeh tožečih strank. Slednja je namreč ves čas glasila na sklenitev zgoraj navedene pogodbe o vključitvi v aktivno politiko zaposlovanja, kar pa na podlagi sodbe istega sodišča z dne 16. 4. 2009 niti ni bilo možno uveljaviti. Glede na navedeno je bila vložitev tožbe nujna in utemeljena. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in tožečima strankama prizna povrnitev nastalih stroškov tega pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilo uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V socialnih sporih določenih v 7. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je procesna predpostavka za sodno varstvo pogojena s predhodno izvedenim upravnim postopkom.

Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnih aktom, je po 63. členu ZDSS-1 socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan ali vročen v zakonskem roku. Gre za tako imenovano pozitivno procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, da je pravda sploh dopustna.

Tožba, ki je vložena v nasprotju z določbami tega člena, se kot nedopustna v skladu s 75. členom ZDSS-1 zavrže. Ob dejanski ugotovitvi, da sta tožeči stranki vložili tožbo, ne da bi bila izdana dokončna odločba po predhodnem upravnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno svojo odločitev oprlo na določbo 63. člena ZDSS-1 in tožbo tožečih strank v skladu s 75. členom zakona zavrglo.

Stranka v civilni pravdi je tisti, kdor v svojem imenu zahteva od sodišča pravno varstvo in tisti, zoper kogar se zahteva pravno varstvo. Civilna pravda temelji na sistemu dveh strank, ki nastopata druga proti drugi z nasprotujočimi si interesi. Sistem dveh strank ne izključuje, da se na eni stranki dvostrankarskega razmerja pojavlja več oseb v isti vlogi, kot je to pri sosporništvu. Spor je namreč mogoče rešiti na zadovoljiv način, če sodelujejo v njem vse osebe, ki imajo korist od tega. Pri tem morajo biti stranke individualno določno označene, vsak, ki nastopa kot stranka, pa mora imeti sposobnost biti stranka v pravdi.

V konkretnem primeru na strani tožeče stranke nastopata fizična in pravna oseba v isti vlogi. Pravda se je začela z vložitvijo tožbe obeh oseb kot tožeče stranke zoper toženo stranko. Sodišče prve stopnje je takšno tožbo, torej tožbo, ki sta jo vložili obe osebi, zavrglo, ne da bi posebej navajalo eno ali drugo osebo. Takšna tožba namreč ni bila dopustna. Nedopustnost se razteza na tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka in zaradi tega, ker sodišče ni posebej navedlo, kateri osebi se pojavljata na strani tožeče stranke, ne gre za nezakoniti sklep.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo. Obenem je sklenilo, da tožeči stranki, ker s pritožbo nista uspeli, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sami trpita svoje stroške pritožbe.