Appeal dismissed; two 30% disability conditions from illness yield 40% total, insufficient for illness-based pension.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je pri tožnici ugotovljeno, da ima dve telesni okvari, vsako v višini 30 %, je skupaj ugotovljena telesna okvara 40 %. Ker sta obe telesni okvari posledica bolezni, tožnici ne gre pravica do invalidnine za telesno okvaro.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2012 in odločba št. ... z dne 3. 12. 2012 ter da se tožnici priznajo pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Ne strinja se z ugotovljenimi telesnimi okvarami v skupnem odstotku 40 %, saj meni, da je zdravje tožnice mnogo bolj okvarjeno, o zadevi bi bilo mogoče odločiti le na podlagi izvedenega dokaza z izvedencem medicinske stroke in z zaslišanjem tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 3. 12. 2012, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 20. 6. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro in da ni stroškov postopka. Odločitev temelji na izvedenskem mnenju Invalidske komisije v A. z dne 16. 5. 2012, po katerem je pri tožnici še nadalje podana že ocenjena skupna 40 % telesna okvara, nastala dne 23. 2. 1998, kot posledica bolezni, za katero tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Invalidska komisija II. stopnje je pri tožnici že 17. 1. 2000 ugotovilo skupno 40 % telesno okvaro zaradi bolezni in sicer 30 % telesno okvaro zaradi ohromelosti peroneusa po poglavju IV. A, točka 2d in 30 % telesno okvaro zaradi popolne izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije po poglavju VIII, točka 1c. Postopek v predmetni zadevi se je začel na predlog osebne zdravnice tožnice z dne 12. 4. 2012, v katerem je ta opozorila, da je potrebno pri tožnici oceniti telesno okvaro zaradi artrotične deformiranosti palca obeh rok, predložila pa je tudi ambulantni zapisnik fiziatrinje z dne 13. 3. 2012. Izvid fiziatrinje z dne 13. 3. 2012 poleg pareze desnega stopala z blago hipotrofijo mišic desne goleni izkazuje bolečo in omejeno gibljivost vratne in ledvene hrbtenice, deformacijo treh prstov leve noge, artrozo ena CMC sklepov z deformacijo palcev ob dominantni levici z bolečinami. Oceno telesnih okvar sta v predsodnem postopku podali Invalidska komisij I. stopnje dne 16. 5. 2012 in invalidska komisija II. stopnje dne 5. 9. 2012. Na IK I. stopnje je bila tožnica tudi osebno pregledana. Tako v IK I. stopnje, kakor v IK II. stopnje sta sodelovala specialista ortopeda in specialista splošne medicine dela. Obe komisiji sta ugotovili, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni od 23. 2. 1998 in še nadalje podana že ugotovljena skupna 40 % telesna okvara (30 + 30 = 30 + 10) in sicer zaradi ohromelosti desnega peroneusa in popolne izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje. To je vero poklonilo skladnemu mnenju IK I. in II. stopnje, ki je skladna z medicinsko dokumentacijo in na podlagi katerega je sodišče ugotovilo, da pri tožnici ni drugih telesnih okvar po Seznamu telesnih okvar. Zatrjevane bolečine v predelu hrbtenice, v desnem stopalu, levi roki in nogi ter artrotična deformiranost palcev obeh rok, same po sebi niso takšne okvare, ki bi bile določene za eno izmed stanj, za katero se zavarovancu prizna telesna okvara.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki ga je v zvezi s 390. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) še potrebno uporabiti. Po 143. členu ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Pri ugotavljanju vrste in odstotka telesnih okvar je potrebno uporabiti Sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam telesnih okvar, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89). Posamezne vrste telesnih okvar je torej mogoče ugotoviti le, če so kot take določene v navedenemu seznamu in sicer v višini, kot to določa sam seznam. Ta opredeljuje tudi načine ugotavljanja skupnega odstotka v primeru dveh ali več telesnih okvar, in sicer tako, da se najvišji odstotek posamične telesne okvare poveča za 20 % za vsako nadaljnjo, ki znaša 50 % ali več oziroma po 10 % za vsako nadaljno telesno okvaro, ki znaša 40 % ali 30 %. Pravico do invalidnine za telesno okvaro, v skladu s 144. členom ZPIZ-1, pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni če znaša TO najmanj 30 % oziroma v kolikor je TO posledica poškodbe ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku TO dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali TO povzroča invalidnost ali ne.

Ker je pri tožnici ugotovljeno, da ima dve telesni okvari vsaka v višini 30 %, je skupaj ugotovljena TO 40 %. Ker sta obe TO posledica bolezni, tožnici ne gre pravica do invalidnine za TO na podlagi zgoraj citiranih določb ZPIZ-1.

Pritožba navaja, da ima tožnica višjo TO, vendar ne pove v čem je ta njena višja TO podana, tako da je v tem obsegu tudi ni mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sicer podala predlog, da se postavi izvedenec medicinske stroke, vendar je sodišče takšen dokazni predlog, kakor dokazni predlog za zaslišanje tožnice, kot nepotreben zavrnilo, saj je menilo, da je z izvedenskimi mnenji IK I. in II. stopnje iz predsodnega postopka dejansko zdravstveno stanje TO tožnice prepričljivo izkazano in ocenjeno. Zoper takšen dokazni sklep sodišča prve stopnje tožeča stranka ni ugovarjala, kar bi v skladu z 286.b členom ZPP morala.

Pa tudi sicer pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje oba dokaza utemeljeno zavrnilo. V skladu z 213. členom ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Zgolj ob pavšalnem zatrjevanju tožeče stranke, da je tožnica nezmožna za delo, da ima bolečine v predelu hrbtenice, desnega stopala, levi roki in levi nogi in da ji je potrebno priznati pravice, ki ji pripadajo, ob tem, da sta dva specialista ortopedske stroke, tudi po osebnem pregledu tožnice s strani enega izmed njiju, podala jasen izvid in mnenje glede telesnih okvar tožnice, je bilo dejansko stanje glede telesnih okvar v zadostni meri in popolnoma ugotovljeno. Same bolečine v delih telesa pa ne predstavljajo vrsto telesne okvare, ki je kot taka določena v Seznamu.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.