Supreme Court dismisses state compensation claim where administrative acts were based on unclear laws later clarified by Constitutional Court.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Pri presoji protipravnosti ravnanja upravnih organov v denacionalizacijskem postopku je glede na naravo tega ravnanja treba uporabiti izhodišča, ki jih je sodna praksa Vrhovnega sodišča razvila v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države za ravnanje sodnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 402.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo navedeno sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da gre za odškodninski zahtevek za povračilo škode, ki je po trditvah tožnic nastala zaradi zmotne uporabe predpisov pri odločanju o njihovem denacionalizacijskem zahtevku. Pri presoji protipravnosti zatrjevanega ravnanja je treba uporabiti v sodni praksi uveljavljeno stališče, ki velja za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja. Dejstvo, da je bilo treba izdati interpretativno ustavno odločbo o razlagi uporabljenih določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in da odločitev ustavnih sodnikov ni bila enotna, kaže na to, da ni šlo za jasne zakonske določbe, zato niti upravnim organom niti sodišču zaradi drugačne pravne razlage določil ZDen ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Pritrjuje sodišču prve stopnje, da interpretativna odločba ne učinkuje na že pravnomočna razmerja.

2. Revizijo vlaga prva tožnica in v njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da se njena tožba opira na zakonske določbe o povrnitvi škode in kršitve pravice enakega varstva pravic. Sprejema pravnomočne odločitve v denacionalizacijskem postopku, ne more pa se strinjati s stališčem, da jim s takim ravnanjem pravosodnih organov ni nastala škoda in da za to nihče ne odgovarja. Vprašanje škode in odgovornosti je v izpodbijani sodbi obravnavno le obrobno, zato pritožbenemu sodišču očita, da ni obravnavalo vseh pritožbenih ugovorov. Sklicuje se na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odgovornosti ne glede na krivdo in trdi, da je takšne narave tudi odgovornost države iz 26. člena Ustave RS. Ne more sprejeti stališča, da do odškodnine ni upravičena, ker je njen primer pravnomočno zaključen pred odločbo Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002. Retroaktiven učinek odločbe Ustavnega sodišča zavezuje upravne organe, ne more pa materialno prizadeti upravičencev do denacionalizacije.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so tožnice zoper državo vložile odškodninsko tožbo zaradi škode, ki jim je nastala z negativno odločitvijo o denacionalizacijskem zahtevku, ki se je kasneje v luči interpretativne odločbe Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 izkazala za materialnopravno zmotno.

6. Dejansko podlago sodb sodišč nižje stopnje tvorijo naslednje ugotovitve: Upravni organ je s sklepom z dne 3. 3. 1998 zavrgel denacionalizacijski zahtevek tožnic, ker nepremičnina ni bila podržavljena na podlagi predpisa, naštetega v 3. členu ZDen, v poštev pa ne pride niti 4. člen ZDen, ker je bil ta predpis (Zakon o razlastitvi), sprejet po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 odločilo, da določba 4. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča so tožnice vložile predlog za odpravo pravnomočnega sklepa z dne 3. 3. 1998, ki ga je upravni organ s sklepom z dne 21. 9. 2004 zavrgel. Tožnice s pravnimi sredstvi zoper to odločitev (vključno z ustavno pritožbo) niso uspele.

7. Revizijski očitek, da v izpodbijani sodbi ni odgovorjeno na vprašanje o škodi in odgovornosti toženke, je neutemeljen. Na to vprašanje pritožbeno sodišče izrecno odgovarja s pojasnilom o zahtevi po kumulativni izpolnjenosti vseh predpostavk odškodninske odgovornosti in presojo, da v konkretnem primeru ni izkazana ena izmed teh predpostavk, in sicer protipravnost ravnanja organov toženke. Revizija ne pojasni, na kateri zahtevek se nanaša očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o njegovi skladnosti z ustavo in zakoni. Če meri na obravnavano odškodninsko tožbo, je na to vprašanje odgovorjeno s preskusom njene (ne)utemeljenosti. Če pa meri na denacionalizacijski zahtevek, pa njegova utemeljenost, ni predmet presoje v konkretni pravdi.

8. Ni utemeljeno revizijsko zavzemanje za razlago, da gre v danem primeru za objektivno odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave in določb 131. člena OZ oziroma konkretno 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ne gre namreč za nobenega izmed primerov iz drugega in tretjega odstavka 131. člena OZ oziroma iz drugega in tretjega odstavka 154. člena ZOR, niti ni mogoče take vsebine mimo navedenih določb OZ oziroma ZOR pripisati 26. členu Ustave niti 148. členu OZ oziroma prej 172. členu ZOR. V sodni praksi prevladuje stališče, da je odgovornost države za ravnanje svojega organa oziroma nosilca javnih pooblastil krivdna.(1) Pri presoji protipravnosti ravnanja upravnih organov v denacionalizacijskem postopku pa je glede na naravo tega ravnanja treba uporabiti izhodišča, ki jih je sodna praksa Vrhovnega sodišča razvila v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države za ravnanje sodnika(2). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na Občni seji 24. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje, da je treba pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja izhajati iz same narave njegovega dela. Zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. To stališče je sodna praksa še dopolnila z razlogi, da o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona, ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.(3) V tem odškodninskem sporu je zato ključno vprašanje, ali so bile določbe 3. in 4. člena ZDen tako jasne, da bi bilo mogoče upravnemu organu očitati ravnanje v nasprotju z jasnimi zakonskimi določbami. Med strankami ni spora, da je bila v tej zadevi obravnavana odločitev upravnega organa, ki temelji na navedenih določbah ZDen, v skladu s tedanjo upravno in sodno prakso(4). Zmotnost uporabljene razlage se je izkazala šele z odločbo Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, pri čemer pa tudi ustavni sodniki niso bili enotni. V takšni situaciji je presoja pritožbenega sodišča, da ne gre za protipravno ravnanje organa, pravilna(5). Če pa niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti (in v tem primeru manjka že protipravnost ravnanja), pa tožnice s svojim zahtevkom do države ne glede na morebiti izkazano škodo ne morejo uspeti.

9. Revizijsko nestrinjanje s stališčem, da do odškodnine ni upravičena, ker je njen primer pravnomočno zaključen, je nejasno, saj takšno stališče iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Do odškodnine, ki jo uveljavlja s tožbo v tem pravdnem postopku, ni upravičena, ker niso izkazane predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Vprašanje učinkovanja navedene interpretativne odločbe Ustavnega sodišča na razmerja, o katerih je bilo pred tem že pravnomočno odločeno in iz tega izvirajoči različen dejanski in pravni položaj glede na upravičence v denacionalizacijskih postopkih, ki do tedaj še niso bili pravnomočno zaključeni, predstavlja vsebino preizkusa v okviru odločanja o upravnih in sodnih pravnih sredstvih, ki so jih tožnice sprožile v denacionalizacijskem postopku. Zaključkov nižjih sodišč, da v tem ravnanju upravnih organov in sodišč ni znakov protipravnosti, pa revidentka niti ne izpodbija.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka je vključena v odločitev o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012.

Op. št. (3): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips II Ips 200/2010 z dne 9. 1. 2014, II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012, II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012, II Ips 660/2007 z dne 14. 10. 2010, II Ips 556/2002 z dne 11. 3. 2003, II Ips 454/2002 z dne 6. 11. 2003 in druge.

Op. št. (4): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 445/1999 z dne 16. 5. 2001, I Up 951/2001 z dne 12. 12. 2001, I Up 1083/2001 z dne 16. 1. 2002 idr.

Op. št. (5): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012 in II Ips 660/2007 z dne 14. 10. 2010.