Supreme Court quashes criminal judgment for ordering defendants to pay civil claims to third parties without prior court ruling.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se razveljavi dodaten pogoj, določen obsojenemu R. K. v pogojni obsodbi, da je dolžan oškodovancem M. L., D. P. in D. S. plačati sorazmerni del premoženjskopravnega zahtevka, in sicer M. L. 175,00 EUR, D. P. 35,00 EUR in D. S. 370,00 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, razveljavi se tudi odločba o premoženjskopravnem zahtevku, da sta obsojenca dolžna plačati M. L. 350,00 EUR, D. P. 70,00 EUR in D. S. 740,00 EUR ter se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

S tem, ko sodišče ni odločilo o vloženih premoženjskopravnih zahtevkih pravnih oseb, prisodilo pa jih je osebam, ki so v imenu oškodovancev podali predloge za uveljavitev zahtevkov, je kršilo določbi drugega odstavka 105. člena v zvezi s 101. členom ZKP in so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe.

Vrhovno sodišče ne more odločati o pravilno uveljavljanih premoženjskopravnih zahtevkih pravnih oseb, o katerih pa prvostopno sodišče sploh še ni odločilo.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je G. K. in R. K. spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in izreklo G. K. kazen eno leto in pet mesecev zapora, obsojenemu R. K. pa pogojno obsodbo, mu v njej določilo kazen eno leto in tri mesece zapora ter preizkusno dobo tri leta in dodaten pogoj, da oškodovancem plača sorazmerni del premoženjskopravnega zahtevka, in sicer M. L. 175,00 EUR, D. P. 35,00 EUR in D. S. 370,00 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Sodišče je tudi odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati premoženjskopravne zahtevke, in sicer M. L. 350,00 EUR, D. P. 70,00 EUR in D. S. 740,00 EUR, vse pod izvršbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi kršitve kazenskega zakona in 3. točke prvega odstavka tega člena, to je zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako:

- da v odločbi o kazenski sankciji v okviru pogojne obsodbe, izrečene R. K., opis dodatnega pogoja spremeni tako, da se glasi: „in ob dodatnem pogoju, da oškodovancem družbi A. d.n.o., ŠD I. in K. Šmarje pri Jelšah z.o.o. plača sorazmerni del premoženjskopravnega zahtevka, in sicer družbi A. d.n.o. 175,00 EUR, ŠD I. 35,00 EUR in K. Šmarje pri Jelšah z.o.o. 370,00 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe“,

- odločbo o premoženjskopravnem zahtevku pa spremeni tako, da se glasi: „Obtožena sta dolžna plačati premoženjskopravne zahtevke, in sicer družbi A. d.n.o. 350,00 EUR, ŠD I. 70,00 EUR in K. Šmarje pri Jelšah z.o.o. 740,00 EUR, vse pod izvršbo“.

3. V obrazložitvi zahteve vrhovni državni tožilec ugotavlja, da so bile s kaznivimi dejanji, v zvezi s katerimi je v sodbi sodišča prve stopnje odločeno o premoženjskopravnih zahtevkih, oškodovane pravne osebe. Premoženjskopravni zahtevek v zvezi s škodo, nastalo s kaznivim dejanje, se v kazenskem postopku obravnava na predlog upravičenca (prvi odstavek 100. člena ZKP). Po določbi 101. člena ZKP lahko predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Vprašanje aktivne legitimacije za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka se presoja po predpisih civilnega prava. Ker so bila kazniva dejanja storjena na škodo pravnih oseb, so bile le-te aktivno legitimirane za uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov, in sicer po svojih zastopnikih. Sodišče bi zato zahtevke moralo prisoditi oškodovanim pravnim osebam in ne njihovim zastopnikom. Zato vrhovni državni tožilec ugotavlja, da so bile z izpodbijano sodbo v navedenem delu kršene določbe drugega odstavka 105. člena ZKP v zvezi s 101. členom ZKP. Ti kršitvi pa sta že sami po sebi vplivali na zakonitost sodbe. Vložnik nadalje uveljavlja, da glede na prej navedeno sodišče prve stopnje v okviru pogojne obsodbe, izrečene obsojenemu R. K., ne bi smelo določiti dodatnega pogoja, to je plačila sorazmernega dela premoženjskopravnega zahtevka oškodovanim L., P. in S. Odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih je nezakonita, zato je nezakonita tudi odločba o kazenski sankciji v delu o določitvi dodatnega pogoja. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da je bil z izpodbijano sodbo kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o pogojni obsodbi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP) - kršitev določbe tretjega odstavka 57. člena KZ-1B, zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni, saj pri tem ugotavlja, da sprememba opisa dodatnega pogoja in premoženjskopravnega zahtevka ni v škodo obeh obsojencev, ker je njuna (denarna) obveznost v obeh odločbah že določena, s spremembo opisa se spremenijo le „upravičenci“ in obsojenca s takšnima odločbama nista zavezana k izpolnitvi vsebinsko nove ali drugačne (denarne) obveznosti.

B. 4. Vrhovno sodišče v tej zadevi najprej ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Celju obtožena G. K. in R. K. v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, prvim odstavkom 54. člena in 20. členom KZ-1B, obtoženca spoznalo za kriva tudi treh tatvin na škodo pravnih oseb, in sicer družbe A. d.n.o. v višini 380,00 EUR, družbe ŠD I. v višini 70,00 EUR in K. Šmarje pri Jelšah z.o.o. v višini 740,00 EUR. Premoženjskopravni zahtevek za škodo, povzročeno družbi A. d.n.o. je v kazenski preiskavi podal pooblaščenec družbe M. L., za ŠD I. je zahtevek podal predsednik društva D. P., za K. Šmarje pri Jelšah z.o.o. pa njen predstavnik D. S., ki je v spis vložil tudi pooblastilo direktorja za zastopanje. Na predobravnavnem naroku, ki je bil opravljen dne 22. 1. 2013, sta obtoženca priznala krivdo za kazniva dejanja, ki jih jima je očitala obtožba, po ugotovitvi sodbe prvostopenjskega sodišča sta pripoznala tudi premoženjskopravne zahtevke prej navedenih pravnih oseb, ki so jih podali njihovi zastopniki. Takoj zatem je bil opravljen narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je sodišče izreklo obtoženemu G. K. kazen eno leto in pet mesecev zapora, obtoženemu R. K. pa pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora in poseben pogoj, da oškodovancem M. L., D. P. in D. S. plača sorazmerni del premoženjskopravnega zahtevka, in sicer M. L. 175,00 EUR, D. P. 35,00 EUR in D. S. 370.00 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. O premoženjskopravnih zahtevkih je sodišče odločilo tako, da je naložilo obtožencema, da morata plačati M. L. 350,00 EUR, D. P. 70,00 EUR in D. S. 740,00 EUR.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vrhovni državni tožilec utemeljeno izpodbija sodbo v delu, v katerem je bilo odločeno o premoženjskopravnih zahtevkih in v posebnem pogoju v pogojni obsodbi, izrečeni obtoženemu R. K. Sodišče je, tako kot pravilno ugotavlja vložnik, namesto oškodovanim pravnim osebam zahtevke prisodilo njihovim zastopnikom oziroma pooblaščencem. Sodišče tako ni odločilo o vloženih zahtevkih pravnih oseb, prisodilo pa jih je osebam, ki so v imenu oškodovancev podali predloge za uveljavitev premoženjskopravnih zahtevkov.

6. Po določbi 101. člena ZKP predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Upravičenec premoženjskopravnega zahtevka je praviloma tudi oškodovanec v kazenskem postopku. V obravnavanem primeru so oškodovanci tri pravne osebe. Po stvarni in pravni naravi tega dejstva zanje predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka poda le njihov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec. Premoženjskopravne zahtevke so v tem kazenskem postopku pravilno uveljavljali zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci oškodovanih pravnih oseb, in sicer M. L. za družbo A. d.n.o., D. P. za ŠD I. in D. S. za K. Šmarje pri Jelšah z.o.o. Na predobravnavnem naroku sta obtoženca krivdo za dejanje po obtožbi priznala, G. K. je povedal, da priznava zahtevke tako po temelju kot po višini, enako je izjavil R. K. Nato je bil izveden narok za izrek kazenske sankcije, na katerem je G. K. izrazil pripravljenost poravnati povzročeno škodo, R. K. pa sorazmeren delež povzročene škode v obrokih.

7. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti ali deloma. Če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljivih podatkov niti za popolno niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo. V obravnavani zadevi pa sodišče ni odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovanih pravnih oseb, niti oškodovancev z njihovimi zahtevki ni napotilo na pravdo, pač pa je odločilo, da morata obsojenca plačati v sodbi navedene zneske (ki predstavljajo škodo pravnih oseb) njihovim pooblaščencem. Zato je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče kršilo določbi drugega odstavka 105. člena v zvezi s 101. členom ZKP in so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe, saj je bil premoženjskopravni zahtevek prisojen osebam, ki niso bile oškodovane s kaznivim dejanjem in niso v svojem imenu vložile premoženjskopravnega zahtevka.

8. Prav tako je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče s tem, ko je v pogojni obsodbi, izrečeni R. K., poleg splošnega pogoja določilo tudi poseben pogoj, da bo določena kazen izrečena, če v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe ne plača sorazmernega dela premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je prisodilo zastopnikom oškodovancev, kršilo določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1, saj je obsojencu naložilo izpolnitev obveznosti, ki mu je bila naložena nezakonito.

9. Vrhovno sodišče pa ni moglo slediti predlogu vložnika, da ugotovljene nezakonitosti odpravi s spremembo sodbe. Ugotovljeni kršitvi narekujeta razveljavitev odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih in pa določitvi posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi, izrečeni R. K., da mora povrniti povzročeno škodo predstavnikom pravnih oseb, ne more pa Vrhovno sodišče odločati o pravilno uveljavljanih premoženjskopravnih zahtevkih pravnih oseb, o katerih pa prvostopno sodišče sploh še ni odločilo. Zato je izpodbijano sodbo v navedenih delih razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti narok za izrek kazenske sankcije in nato sprejeti novo odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih in posebnem pogoju v pogojni obsodbi, izrečeni R. K.