Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Ips 48272/2012-93 ECLI:SI:VSRS:2014:I.IPS.48272.2012.93 AI generated

Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to failure to exhaust prior appeal rights.

Case Number Sklep I Ips 48272/2012-93
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's request for legal protection against a final conviction. The defendant had previously waived the right to appeal, rendering the first-instance judgment immediately final and binding. The court held that the requirement for prior exhaustion of legal remedies under the amended Criminal Procedure Act was not met because the defendant could not have raised the relevant grounds in the waived appeal. Consequently, the request was inadmissible, though the defendant was exempted from court fees due to financial hardship.

Legislator headnote

AI generated

s. 420(1) ZKP; s. 420(1) ZKP-K: A request for legal protection against a final judgment is inadmissible if the applicant failed to exhaust prior appeal rights or if the grounds were not available or ignored in the prior appeal.

Keywords

AI generated
exhaustion of remedies legal protection request waiver of appeal final judgment Criminal Procedure Act inadmissible request prior exhaustion

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
Supreme Court of Slovenia I Ips 47924/2012 dated 5. 9. 2013
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Če se je vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pravici do pritožbe odpovedal, ni izpolnil pogoja predhodne izčrpanosti pravnih sredstev, ki ga določa novelirani 420. člen ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 11. 2013 spoznalo T. V. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora ter nato določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu S. V. znesek 270,18 EUR in oškodovanki M. B. znesek 350,00 EUR. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov postopka, v plačilo pa mu je naložilo premoženjskopravna zahtevka oškodovancev S. V. in M. B. Sodba je postala pravnomočna istega dne (22. 11. 2013), ker so po izreku in razglasitvi sodbe okrožna državna tožilka, obdolženec in njegova zagovornica izjavili, da pritožbe zoper sodbo ne napovedujejo in se tej pravici odpovedujejo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 4. 12. 2013 vložil „pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti“, ki jo je naslovil na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Z dopisom z dne 17. 12. 2013 je Vrhovno državno tožilstvo obsojenčevo vlogo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Okrajno sodišče je obsojenčevo vlogo štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti in jo dne 13. 1. 2014 predložilo v reševanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Obsojenec v zahtevi navaja, da je bil po krivem oziroma brez dejanskih dokazov spoznan za krivega dejanj, ki jih ni storil ter zahteva, da se postopek še enkrat pregleda.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 17. 1. 2014 navaja, da zahteva ni utemeljena. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa ni mogoče uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom - zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec je bil z odgovorom vrhovne državne tožilke seznanjen, ter se je o njem izjavil v vlogi z dne 4. 2. 2014.

B. 4. Po določbi prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je končan kazenski postopek in zoper sodni postopek, ki je tekel pred takšno pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazanskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Z novelo ZKP-K(1) je bila določba prvega odstavka 420. člena ZKP dopolnjena z novo določbo, da se na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (predhodna izčrpanost pravnih sredstev)(2).

5. V konkretni zadevi so se upravičenci do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje tej pravici odpovedali, zaradi česar je sodba postala takoj pravnomočna. Ker vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnil pogoja, ki ga določa novelirani 420. člen ZKP (formalna in materialna izčrpanost), je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo(3).

6. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja ter prejema socialno pomoč, oprostilo plačila sodne takse, ker bi lahko s plačilom stroškov postopka bilo ogroženo vzdrževanje obsojenca.

----

Op. št. (1): Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-K), Uradni list RS, št. 91/2011, ki je stopila v veljavo dne 15. 5. 2012.

Op. št. (2): Peti odstavek 420. člena ZKP-K.

Op. št. (3): Enako tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 47924/2012 z dne 5. 9. 2013.