Appeal dismissed: No violation of material law if offense signs and liability are sufficiently concretized in the complaint description.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Tudi če pravna opredelitev prekrška v plačilnem nalogu ne zajema določbe 14. člena ZP-1, ki v povezavi z določbami ZOPOKD predstavlja podlago odgovornosti pravne osebe za prekrške druge osebe, ni podana kršitev materialnih določb zakona, če so znaki očitanega prekrška in odgovornost storilca dovolj razumljivo in popolno konkretizirani v opisu dejanskega stanja, priloženem zahtevi za sodno varstvo.

Če sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo, v izreku izpodbijane sodbe ni treba ponovno podajati opisa prekrška in konkretizacije zakonskih znakov.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Prekrškovni organ je izdal plačilni nalog zoper pravno osebo A. d.o.o., zaradi prekrškov po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), po prvi alineji prvega odstavka 40. člena ZDCOPMD ter po točki a četrtega odstavka 69. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ter ji po določitvi glob za vsak posamezni prekršek izrekel enotno globo 2.200 evrov. Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložila obdolžena pravna oseba.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga

zahtevo za varstvo zakonitosti

zoper

pravnomočno sodbo zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156.

člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da v razlogih izpodbijane sodbe ni navedenih nobenih razlogov v zvezi z odgovornostjo pravne osebe. Niti v izreku sodbe niti v plačilnem nalogu ni konkretizacije prekrška za pravno osebo oziroma v opisu prekrška ni konkretiziran znak prekrška, ki ga predstavlja opustitev dolžnega nadzorstva v skladu s 14. členom ZP-1 (veljavnim v času storitve prekrška) v zvezi s 4. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper pravno osebo ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena obdolženi pravni osebi in njeni zagovornici, ki se o zahtevi nista izjavili.

B. 4. Vrhovno sodišče je v podobnih primerih (npr. sodbi IV Ips 35/2006 z dne 8. 7. 2008 in IV Ips 120/2008 z dne 24. 2. 2009) že presodilo, da ni podana kršitev materialnih določb zakona (prva alineja 62. člena v zvezi s 1. točko 156. člena ZP-1), kljub temu, da pravna opredelitev prekrška v plačilnem nalogu ne zajema določbe 14. člena ZP-1, ki v povezavi z določbami (zlasti 4. člena) ZOPOKD predstavlja podlago odgovornosti pravne osebe in samostojnega podjetnika za prekrške druge osebe, zlasti zaposlenega, če so znaki očitanega prekrška in odgovornost storilca dovolj razumljivo in popolno konkretizirani v opisu dejanskega stanja, priloženem zahtevi za sodno varstvo.

5. V konkretnem primeru v pravni opredelitvi prekrška v izpodbijanem plačilnem nalogu sicer ni navedena določba 14. člena ZP-1, vendar so znaki očitanega prekrška in odgovornost pravne osebe dovolj jasno konkretizirani v opisu dejanja, priloženem zahtevi za sodno varstvo. Iz navedene listine izhaja, da je pravna oseba 10. 3. 2011 ob 11.12 uri na avtocesti A1 kršila določila ZDCOPMD s tem, da je dovolila, da je voznik A. P. čas vožnje brez odmora prekoračil za več kot tri ure in da je uporabljal poškodovan tahografski vložek, ter določila ZVCP-1 s tem, da je dovolila, da je voznik vozil skupino vozil, katere skupna masa je presegla največjo dovoljeno maso do 10 odstotkov. Ker je bilo ugotovljeno, da je voznik A. P. hkrati tudi odgovorna oseba pravne osebe, mu je bil na kraju kot zastopniku pravne osebe izdan in vročen plačilni nalog zoper pravno osebo.

6. Iz navedenega jasno izhaja, da so podani vsi zakonski znaki prekrška in odgovornosti pravne osebe zanj, saj je zastopnik pravne osebe hkrati tudi neposredni storilec prekrška (voznik), s čimer je po sami naravi stvari podan temelj odgovornosti pravne osebe ne le po 4. točki prvega odstavka 4. člena ZOPOKD (če so vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev), temveč tudi iz 1. (če pomeni storjen prekršek izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzorstvenih organov) in 2. alineje (če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca in mu omogočili, da je storil prekršek) istega odstavka.

7. Okrajno sodišče je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, zato v izreku izpodbijane sodbe ni bilo potrebno ponovno podati opisa prekrška in konkretizacije zakonskih znakov, ki predstavljajo temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek. Prav tako sodišče razlogov glede tega vprašanja ni navedlo v obrazložitvi sodbe, saj zahteva za sodno varstvo ni uveljavljala kršitev v zvezi s temeljem odgovornosti pravne osebe za prekršek. Sodišče mora sicer pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo vselej po uradni dolžnosti preizkusiti med drugim tudi, ali je podana kršitev materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek (2. alineja 62. a člena ZP-1). Vendar če sodišče po preizkusu pisne odločbe ali plačilnega naloga ugotovi, da nobena kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana, zadostuje navedba v razlogih sodbe, da sodišče takih kršitev ni ugotovilo. Sodišču ni treba razlagati, zakaj kakšna od možnih materialnih kršitev ni podana. Ob tem se mora sodišče seveda opredeliti do vseh pravno relevantnih očitkov, ki jih uveljavlja zahteva za sodno varstvo.

8. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje vrhovna državna tožilka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.