Administrative court quashes second-instance decision for lack of legal basis in fee calculation and orders costs.

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35021-2/2011-2 z dne 17. 2. 2011 se v 4. točki izreka odpravi in v odpravljenem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Za pravilno uporabo prostega preudarka iz prvega odstavka 22. člena ZodvT je treba najti oporne točke, objektivne kriterije, za preverjanje pravilnosti spornega predmeta in jih tudi na zakonu utemeljiti.

Vrednost predmeta iz odločbe ne izhaja, predmet tega upravnega postopka oziroma sploh upravnega postopka pa tudi ni odločanje o odškodnini. Tožena stranka bi zato morala za svoje stališče, da je vrednost predmeta višina zadnje ponudbe, navesti pravno podlago oziroma pri ugotavljanju vrednosti predmeta izhajati iz določb 4. poglavja ZOdvT – Ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške tarife.

[OBRAZLOŽITEV]

Drugostopni organ je pritožbi tožnika delno ugodil (1. točka izreka); v preostalem delu pa pustil prvostopno odločbo v veljavi (2. točka izreka); odločil, da je A. d.o.o. dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 213,36 EUR (3. točka izreka); ter višji stroškovni zahtevek zavrnil kot neutemeljen (4. točka izreka). V obrazložitvi je glede izpodbijanega dela izreka (4. točka) navedel, da je tožnik v pritožbi priglasil tudi stroške pritožbenega postopka in sicer nagrado (tarifna št. 2200 kol. 1) – 3377,50 EUR, pavšalne stroške (6002) – 20,00 EUR in 20 % DDV. Pri svoji odločitvi se je oprl na 114. člen ZUP. Ugotavlja, da je tožnik le deloma zmagal s svojim zahtevkom, zato trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagal. Priglašeni so stroški pravnega zastopanja, zato se njihova višina določi na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). V konkretni zadevi se vrednost spornega predmeta določi kot višina zadnje ponudbe odškodnine za nepremičnine, ki so predmet postopka omejitve lastninske pravice, to je 98.284,82 EUR, kar pomeni, da pri višini količnika 1,0 (po tabeli iz 12. člena ZOdvT) znaša nagrada 889,00 EUR. Pavšalnih stroškov ne more priznati, ker so vsi stroški poslovanja (fotokopiranje, potni stroški, dnevnice, telekomunikacijska sredstva) zajeti v nagradi. Tožniku bi tako pripadalo povračilo pritožbenih stroškov v višini 889,00 EUR + 20 %, kar pomeni 1.066,08 EUR. Vendar v skladu s 114. členom ZUP uspeh ocenjuje le na 20 %, saj je uspel le v manjšem delu, zato mora razlastitveni upravičenec povrniti stroške postopka le v višini 213,36 EUR. Posledično je višji stroškovni zahtevek zavrnil kot neutemeljen.

Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopni organ s 3. točko izreka odločil o stroških postopka, s 4. točko izreka pa je višji stroškovni zahtevek zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi svoje odločitve pa ni navedel nikakršne pravne podlage za svojo odločitev v delu, v katerem pojasnjuje, da se v konkretni zadevi vrednost spornega predmeta določi kot višina zadnje ponujene odškodnine za nepremičnine, ki so predmet postopka omejitve lastninske pravice in da je potrebno ob upoštevanju višine zadnje ponujene odškodnine njen višji stroškovni zahtevek zavrniti. Ker ne navaja za zavzeto stališče nikakršne pravne podlage, čeprav bi jo bila skladno z določilom 214. člena ZUP dolžna navesti, njene odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Predlaga odpravo 4. točke izreka in povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku A. d.o.o. v odgovoru na tožbo posebnih razlogov glede stroškov postopka ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna pravna podlaga za odmero odvetniške nagrade.

Odvetniške nagrade so v ZOdvT določene na tri načine, ali glede na vrednost predmeta odvetniške storitve ali v fiksnih zneskih ali v razponu med dvema fiksnima zneskoma (zadnje velja za drugi del tarife – izvensodne storitve, kjer iz opombe 2 (1) izhaja, da med izvensodne storitve spada tudi zastopanje v upravnem postopku). V obravnavani zadevi je tožena stranka pri izračunu nagrade izhajala iz določbe 12. člena ZOdvT in tabele iz priloge, pri čemer je upoštevala, da je vrednost predmeta višina zadnje ponudbe odškodnine za nepremičnine, ki so predmet postopka omejitve lastninske pravice, to je 98.284,82 EUR, vendar svojega stališča ni utemeljila s pravno podlago iz katere je izhajala.

Da pa bi morala svoje stališče utemeljiti s pravno podlago, kolikor je za izračun odvetniške nagrade neposredno uporabila 12. člena ZOdvT, pa sodišče meni, da ima tožnik prav. V obravnavani zadevi se je odločalo o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice. Vrednost predmeta iz odločbe ne izhaja, predmet tega upravnega postopka oziroma sploh upravnega postopka pa tudi ni odločanje o odškodnini (višino zadnje ponudbe odškodnine pa je tožena stranka uporabila za ugotovitev višine oziroma vrednosti predmeta). Tožena stranka bi zato morala za svoje stališče, da je vrednost predmeta višina zadnje ponudbe, navesti pravno podlago oziroma pri ugotavljanju vrednosti predmeta izhajati iz določb 4. poglavja ZOdvT – Ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške tarife.

V primerih kot obravnavan (uvedba) bi bilo uporabiti določbo 22. člena ZOdvT, pri čemer pa sodišče poudarja, da je treba za pravilno uporabo prostega preudarka iz prvega odstavka 22. člena ZodvT najti oporne točke, objektivne kriterije, za preverjanje pravilnosti spornega predmeta in jih tudi na zakonu utemeljiti.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je zato odločitev o odpravi izpodbijane 4. točke drugostopne odločbe in vrnitvi zadeve v tem delu v ponoven postopek drugostopnemu organu sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini, kot izhaja iz izreka (25. člen ZUS-1, v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu).