Appeal allowed; court bound by final prior ruling on co-ownership status despite earlier conflicting decision.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče mora upoštevati pravnomočno sodbo o prejudicialni pravici in o tej pravici, tudi če jo obravnava kot predhodno vprašanje, ne sme niti ponovno niti drugače odločiti. Četudi ob zaključku glavne obravnave odločitev v matičnem postopku še ni bila pravnomočna, mora sodišče ves čas postopka (dokler ni odločeno o pritožbi) po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, kar logično velja tudi za odločanje o predhodnih vprašanjih. Povedano pomeni, da sodišče od trenutka pravnomočnosti odločitve v matičnem postopku nima več pooblastila za samostojno reševanje predhodnega vprašanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba na solastniški delež R.L. na nepremičnini s parc. št, 831 k.o. P. – v naravi stanovanjsko stavbo v P., nedopustna. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške. Iz razlogov sodbe izhaja, da se o obstoju skupnega premoženja na stvari sicer vodi pravda, da pa se je sodišče odločilo, da bo predhodno vprašanje rešilo samo. Ugotovilo je, da nepremičnina spada v skupno premoženje R.L. in tožnice in da delež R.L. znaša eno polovico. Izvršba je zato dopustna.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica in navaja, da je bil zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja (predhodno vprašanje v predmetni zadevi) pravnomočno zavrnjen v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 8.8.2013. Ta sodba je bila sicer tožeči stranki vročena šele 23.8.2013, zato je prej brez svoje krivde ni mogla predložiti. O tem, da nepremičnina ne spada v skupno premoženje, je torej zdaj že pravnomočno odločeno in na tako odločitev je sodišče vezano. Ker je z izpodbijano sodbo sodišče o predhodnem vprašanju odločilo drugače, je napačno uporabilo materialno pravo. Tudi sicer pa se tožeča stranka ne more strinjati z odločitvijo, da nepremičnina spada v skupno premoženje. Pritožba v nadaljevanju ponavlja svoje navedbe, iz katerih naj bi izhajalo, da gre za posebno premoženje tožnice. Sporno premoženje ni bilo ustvarjeno z delom, temveč je rezultat darila tožničine matere izključno tožnici. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj ni obrazložena.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba temelji na odločitvi o predhodnem vprašanju, ki ga je sodišče prve stopnje reševalo samo in ki v matičnem postopku v trenutku izdaje sodbe še ni bilo pravnomočno rešeno. V času, ko je tekel pritožbeni rok, pa je odločitev o predhodnem vprašanju v matičnem postopku (P 2 Okrajnega sodišča v Piranu) postala pravnomočna in sicer je bilo o predhodnem vprašanju odločeno drugače kot v izpodbijani sodbi. Pritožbene trditve v tej smeri so po določbi 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopustne, saj je do pravnomočnosti prišlo po zaključku glavne obravnave v predmetni pravdi in jih torej tožeča stranka prej brez svoje krivde ni mogla navajati.

V skladu z načelom prirejenosti postopkov in vezanosti na predhodne odločbe sodišča ali drugih organov (13. člen ZPP) je sodišče vezano na pravnomočno rešitev predhodnega (prejudicialnega) vprašanja. Vezanost temelji na učinku pravnomočnosti, od trenutka pravnomočnosti dalje je namreč odločitev med strankama dokončna in neizpodbojna. Sodišče mora upoštevati pravnomočno sodbo o prejudicialni pravici in o tej pravici, tudi če jo obravnava kot predhodno vprašanje, ne sme niti ponovno niti drugače odločiti (1). V predmetni pravdi sicer ob zaključku glavne obravnave odločitev v matičnem postopku (P 2 Okrajnega sodišča v Piranu) še ni bila pravnomočna, vendar mora sodišče po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP med postopkom ves čas (torej tudi po zaključku obravnave, vse dokler ni odločeno o pritožbi) po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, kar logično velja tudi za odločanje o predhodnih vprašanjih (2). Povedano pomeni, da sodišče od trenutka pravnomočnosti odločitve v matičnem postopku nima več pooblastila za samostojno reševanje predhodnega vprašanja iz 13. člena ZPP.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o predhodnem vprašanju odločilo tako, da je štelo, da je nepremičnina, ki je predmet zahtevka, skupno premoženje tožnice in njenega (bivšega) zakonca. V zadevi P 2 Okrajnega sodišča v Piranu pa je bil zahtevek (toženca v predmetni pravdi) na ugotovitev, da je nepremičnina skupno premoženje, pravnomočno zavrnjen. Povedano pomeni, da je uporaba določbe 13. člena ZPP (za katero pa sodišče nima več pooblastila) vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi povedanega pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati, da je o predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno in da je na to odločitev vezano.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 65. člena ZPP.

op. št. 1: Glej V. Rijavec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 129.

op. št. 2: Primerjaj D. Wedam Lukič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 148 in 149.