Appeal dismissed; joint property status established by prior division agreement precludes separate ownership claims.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sklep o razdelitvi skupnega premoženja predpostavlja, da med strankama ni bilo spora o statusu premoženja in deležu na skupnem premoženju. Z razdelitvijo skupnega premoženja to ne obstaja več, zato tudi ni več mogoče ugotavljati drugačnega deleža na tem premoženju, niti zatrjevati, da to premoženje ni skupno ampak posebno premoženje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 702,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2012 dalje do plačila; - višji tožbeni zahtevek je zavrnilo; - ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 3.600,00 EUR in - odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati 3.519,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da je nesporno, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze. Velja domneva, da je to skupno premoženje, pri tem pa je pomembno, kdo je plačal vse obroke kupnine in s čigavimi sredstvi. Tožnica je v postopku dokazala, da je sama plačala vse obroke kupnine za stanovanje (to potrjujejo kopije potrdil o plačilu obrokov kupnine) s posebnim premoženjem, in da toženec v tem času ni nič prispeval ne za plačilo obrokov ne za preživljanje ne za skupne stroške (kar je potrdila priča M.A.), da si je denar izposodila in ga vrnila, ko je prejela dediščino po očetu.

Zato je toženec obogaten za celotno vrednost polovice stanovanja (in ne samo za plačane obroke kupnine), ki jo je dobil v razdružitvi premoženja. Že v postopku razdružitve je navajala, da ji mora toženec povrniti polovico vrednosti stanovanja, ki jo je prejel, zato ker je ona plačala tudi njegov delež obrokov. Toženec je neupravičeno obogaten za vrednost polovice stanovanja in ji mora to vrednost plačati, saj za stanovanje ni prispeval nič, niti za stroške od nakupa stanovanja v času zakonske zveze, do razveze niti kasneje, niti za preživljanje skupnih otrok.

Sodišče prve stopnje je te navedbe očitno prezrlo. Tožničin zahtevek ni stavrnopravni ampak obligacijskopravni, ker zahteva po obogatitvenem principu, da ji toženec plača vrednost polovice stanovanja, ki ga je pridobil brez da bi karkoli plačal za to. Bistvenega pomena v tej zadevi je, da je bil toženec v času razdružitve vknjižen kot solastnik do ½, da je bila tedaj kupnina v pretežnem delu že plačana, da je tožnica že v postopku delitve zahtevala, da ji toženec plača pretežno dejansko vrednost polovice oz., da se to pobota z višino vrednosti polovice stanovanja v knjižni lasti toženca.

Stanovanje, ki je bilo kupljeno po SZ/91, je verjetno postalo po samem zakonu skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Obveza plačila obrokov kupnine je tako zadela obe stranki, plačevala pa jih je le tožnica in to z denarjem, ki si ga je celo izposodila in ga nato vrnila s svojim posebnim premoženjem. Ta plačila pa po mnenju tožnice imajo za posledico možnost uveljavljanja dveh zahtevkov s strani tožnice. Prvič, zahtevek na ugotovitev, da je lastninski delež tožnice na stanovanju 100 %, drugič, povrnitev tiste vrednosti, ki jo je toženec pridobil, brez da bi sam kaj plačal in je zato obogaten za polovico vrednosti stanovanja.

V konkretni zadevi bi sodišče zato moralo uporabiti institut o neupravičeni obogatitvi (v smislu tretjega odstavka 56. člena ZZZDR). Skupno premoženje (stanovanje) je to bilo le pogojno, do plačila vseh obrokov kupnine. Razdružitev na to nima vpliva. Toženec je torej obogaten. Tako stališče ni novo v judikaturi (II Ips 348&2008, II Ips 1216/2008). Tožnica je v pravdi trdila, da je vse obroke plačala s posebnim premoženjem, in ker je že lastnica celotnega stanovanja, nima pravnega interesa na tožbi na uveljavljanju večjega deleža na skupnem premoženju.

Zahtevek po plačilu vrednosti polovice stanovanja ima posledično enak učinek (glede na to, da je tožnica lastnica celotnega stanovanja), kot ugotovitev, da stanovanje ni skupno premoženje. Na to pa sklep o razdružitvi skupnega premoženja nima nobenega vpliva, saj ne drži, da je s sklepom o razdružitvi pravnomočno odločeno o višini deleža na skupnem premoženju (II Ips 348/2008). Je pa sicer tožnica tudi v postopku razdružitve vseskozi trdila, da se stanovanje izroči njej v last, ker ga je sama plačala in da ji sicer mora predlagatelj (toženec) vrniti - plačati revalorizirano vrednost vseh obrokov, to je vrednost polovice stanovanja, kar je plačala sama.

Toženec je podal odgovor na pritožbo. Predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki tudi za pritožbo niso sporne, izhaja: - da je bilo stanovanje na naslovu O., kupljeno v času trajanja zakonske zveze, - da je torej navedeno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank in - da je bilo navedeno stanovanje predmet delitvenega postopka, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Piranu pod opr. št. N 1, v katerem je bil izdan sklep z dne 18.3.2009 (priloga B9), s katerim se je to (deleža na njem sta bila vsakega do ½) razdelilo tako, da nepremičnina postane izključna lastnina tožnice, ki mora tožencu njegov solastninski delež izplačati v denarju in sicer v višini 70.750,00 EUR v roku treh mesecev.

Izdaja navedenega sklepa (ki je postal pravnomočen 15.4.2009) pomeni, da med strankama ni bil sporen status stanovanja (da gre za skupno premoženje, ker je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze) in delež na njem, tožnica in toženec sta glede navedenega torej dosegla soglasje. Zato tožnica sedaj v pravdi ne more dejansko vtoževati, da navedeno stanovanje predstavlja njeno posebno premoženje (1). Če je bil za tožnico sporen status stanovanja ali delež na njem, bi morala to konkretno uveljavljati v nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja, zaradi česar bi sodišče nepravdni postopek prekinilo in tožnico napotilo na pravdo oz. zaradi navedenega bi morala sklep o razdelitvi skupnega premoženja izpodbijati s pritožbo.

Ker tako ni ravnala, sklep o razdelitvi skupnega premoženja predpostavlja, da med strankama ni bilo spora o statusu premoženja in deležu na skupnem premoženju. Z razdelitvijo skupnega premoženja to ne obstaja več (2), zato tudi ni več mogoče ugotavljati drugačnega deleža na tem premoženju, niti zatrjevati, da to premoženje ni skupno ampak posebno premoženje. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi s tožničinim zatrjevanjem, da je obravnavano stanovanje njeno posebno premoženje, ker je vse obroke (tako v času zakonske zvez kot po razvezi) odplačala ona s sredstvi, ki so bila njeno posebno premoženje.

To tudi sicer ne bi bilo mogoče, saj odplačevanje kredita za skupno premoženje po razvezi, glede na to, da skupno premoženje nastaja le v času zakonske zveze oz. življenjske skupnosti (3), ne more vplivati na velikost solastninskega deleža na skupnem premoženju (4). Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za nastanek skupnega premoženja oz. za višino deleža na njem, ni pomembno kdo izmed zakoncev je najel in odplačeval kredit za predmet, ki je skupno premoženje, kot to zmotno meni pritožba (5). V posledici navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev toženca, saj toženec ni v ničemer obogaten.

Glede na soglasje pravdnih strank, da je delež na obravnavanem stanovanju vsakega do ½, na podlagi katerega je bil izdan sklep o razdelitvi, je toženec upravičen do plačila svojega deleža v denarju. Tudi sicer se vlaganja zakoncev v času zakonske zveze presojajo po določbah ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema, ne pa na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih ali Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi, kot to zmotno meni pritožba (6).

Upoštevaje navedeno je bilo, glede na to da sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k njeni rešitvi, nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezo s 154. členom ZPP).

op. št. 1: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 829/2008 z dne 26.11.2009

op. št. 2: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 1156/2008

op. št. 3: Primerjaj odločbi VS RS II Ips 348/2008, II Ips 1156/2008

op. št. 4: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 80/2008

op. št. 5: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 892/2009

op. št. 6: Primerjaj odločbo VS RS II Ips 846/2008