Court dismisses appeal when Zakon o zavodih provisions override Zakon o lastninjenju for institutional property.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V predmetni zadevi je potrebno upoštevati določbe o lastninjenju, ki jih vsebuje Zakon o zavodih in ne drži pritožbena trditev, da ta zakon takšnih določb ne vsebuje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica sodišča prve stopnje ugodila ugovoru nasprotne udeleženke in spremenila sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika Dn 1 z dne 17.10.2013 tako, da predlaganega vpisa pri predmetnih nepremičninah v korist predlagatelja, ni dovolila. Odločitev je utemeljila s subsidiarnostjo ZLNDL in 62. ter 65. členom ZZ.

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj postopka. Opozarja, da je vpis predlagal na podlagi 3. člena ZLNDL. Pri na 65. člen Zakona o zavodih je sodišče spregledalo, da je bil ta zakon sprejet, zaradi urejanja statusnih vprašanj zavodov, kot je to eksplicitno navedeno v njegovem 1. členu, in ne tudi zaradi lastninskih razmerij. V primeru tolmačenja, da so nepremičnine na dan 1.4.1991 v lasti ustanovitelja, bi bili zavodi ustanovljeni pred navedenim datumom, oziroma bi bila njihova lastnina obravnavana bistveno drugače. V skladu z 8. členom Zakona o zavodih mora ustanovitelj zagotoviti sredstva za začetek dela zavoda in v primeru, ko tako sredstvo predstavlja nepremičnina, to pomeni listino o prenosu lastninske pravice iz ustanovitelja na zavod. Nepremičnina postane last zavoda in se kot taka tudi vpiše v zemljiško knjigo. Tudi pri nepremičnini, za katero katerikoli zavod danes sklene pogodbo o nakupu, se vknjiži lastninska pravica v korist zavoda, in ne njegovega ustanovitelja. Tudi v Odloku o preoblikovanju Instituta (Ur. l. RS 13/92) v javni raziskovalni zavod je zapisano, da je bil ustanovljen kot finančno samostojen zavod s strani ZIS in mu je bilo v nadaljevanju s tem odlokom podeljeno tudi gospodarjenje z vsemi osnovnimi in drugimi materialnimi sredstvi, s katerimi je gospodaril do njegove uveljavitve. Nepremičnine so ves čas vodene v njegovih bilancah kot osnovna sredstva in ne kot sredstva, ki so last ustanovitelja. Pritožbi naj se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlagani vpis dovoli.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predlagatelj vpis lastninske pravice na svoje ime predlagal na podlagi 3. člena ZLNDL in zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za obdobje od 1. 2. 2008 dalje. ZLNDL je zakon izrazito subsidiarne narave, ki velja samo za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenje ni uredil še noben drug predpis. V zadevi je zato potrebno upoštevati določbe o lastninjenju, ki jih vsebuje Zakon o zavodih (ZZ). Ne drži namreč pritožbena trditev, da ta zakon takšnih določb ne vsebuje, saj v 65. členu določa, da premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovnih organizacij iz prvega odstavka 62. člena (obstoječih delovnih organizacij, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva ter RTV Slovenija), ki nadaljujejo delo kot zavodi, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno (66. člen). Po drugem odstavku 65. člena ZZ, v primeru, da je ustanoviteljev več, lastninska razmerja uredijo s pogodbo, če pa do sporazuma ne pride, lastninska razmerja uredi sodišče na zahtevo kateregakoli od ustanoviteljev. Iz 1. člena ODLOKA o preoblikovanju v javni raziskovalni zavod (Ur. l. RS, št. 13/1992), izhaja, da je bil Institut ustanovljen z odločbo ZIS, kot finančno samostojni zavod v letu 1955, da je pred preoblikovanjem imel status javnega zavoda (določen z Zakonom o zavodih, Ur. l. RS, št. 12/91) in da je bila njegova soustanoviteljica Univerza v Ljubljani. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da bi se pri predmetnih nepremičninah lastninska pravica na predlagatelja lahko vpisala le na podlagi sporazuma med ustanovitelji oziroma na

podlagi sodne odločbe iz drugega odstavka 65. člena ZZ. Zgodovinski izpisek iz sodnega registra v povezavi z ZLNDL po povedanem, ne predstavlja podlage predlaganemu vpisu, zato je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi ni zasledilo kakšne od uradoma upoštevnih kršitev postopka in je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP in 120. členom Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1), pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).