Legislator Case Law & Legislation
sodba II U 507/2013 ECLI:SI:UPRS:2014:II.U.507.2013 AI generated

Administrative court dismissed annulment claim for coercion-based invalidity without proof of causal link.

Case Number sodba II U 507/2013
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the plaintiff's request to annul a final decision based on coercion or other impermissible conduct. The plaintiff alleged that the defendant ministry issued the contested decision under pressure, but failed to provide evidence of such pressure or prove it causally influenced the decision-making process. The court ruled that a claim of invalidity due to coercion requires proof of prior impermissible conduct by another party and a direct causal link between that conduct and the administrative decision, which the plaintiff did not establish.

Legislator headnote

AI generated

5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP; 4. odstavek 280. člena ZUP; A decision is annulled for coercion only if prior impermissible conduct by another party is proven and directly caused the administrative decision.

Keywords

AI generated
annulment for coercion causal link requirement impermissible conduct administrative invalidity ZUP Article 279

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je kot zakonski razlog za odpravo dokončne odločbe podan, če je bila odločba izdana kot posledica nekega nedovoljenega ravnanja. To pomeni, da mora biti ugotovljen predhoden obstoj nekega nedovoljenega ravnanja (druge osebe ali organa), upravna odločba pa mora biti posledica takšnega nedovoljenega ravnanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot pristojni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 464-287/99-VN z dne 2. 7. 2012. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izrek ničnosti zgoraj navedene odločbe na podlagi pete točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Pojasnjuje, da bi bil zatrjevani ničnostni razlog utemeljen le v primeru, če je bil zoper uradno osebo izvajan pritisk, izsiljevanje ali drugo nedovoljeno ravnanje, ki je na njo tako vplivalo, da je izdala drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takšnega pritiska ne bi bilo. Glede na to, da je bila odločba MKGP z dne 2. 7. 2002 izdana neposredno na podlagi napotilne sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 1979/2000-10 z dne 27. 2. 2002 in glede na to, da vlagateljica ni ne pojasnila ne dokazala, da je bila odločba MKGP izdana zaradi pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja uradne osebe na MKGP, je tožena stranka zahtevo za izrek ničnosti zavrnila na podlagi četrtega odstavka 280. člena ZUP.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi vloženi zaradi napačno uporabljenega materialnega prava in nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja zahteva odpravo izpodbijanega akta. Povzema razloge zaradi katerih je bila odpravljena dopolnilna odločba o denacionalizaciji, št. D 321-70/93-3/1 z dne 14. 10. 1999, ki jo je izdala Upravna enota Ravne na Koroškem. Zatrjuje, da je bila do sedaj v vseh tožbah in pritožbah tako pred upravnimi kot tudi pred sodnimi organi v Republiki Sloveniji ponižana in zelo oškodovana. Zaradi navedenega je predlagala tudi izrek ničnosti odločbe z dne 2. 7. 2002 na podlagi 5. točke 279. člena ZUP. Pričakuje, da bodo storjene krivice družini A.A., katerega hči je tožeča stranka, odpravljene tako, da ji bodo zagotovljene pravice, ki jih zagotavlja ZDen. Zahteva odpravo izpodbijane odločbe ter da sodišče odloči, da je zavezanec za denacionalizacijo Slovenski odškodninski sklad dolžan v roku treh mesecev od pravnomočnosti te sodbe v korist upravičenca pokojnega A.A. izročiti začasni skrbnici B.B. obveznice Slovenskega odškodninskega sklada d.d. v skupni vrednosti 372.026,99 DEM in 12.337,37 USA dolarjev, preračunane v EUR, po tečaju Banke Slovenija na dan izplačila, kot odškodnino za podržavljene nepremičnine in premičnine. Podrejeno pa predlaga, da se odločba tožene stranke razveljavi (pravilno odpravi) in vrne toženi stranki z zahtevo, da se pri odločanju upoštevajo navedbe tožeče stranke iz primarnega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka na podlagi citiranega ničnostnega razloga (zatrjevanja drugega nedovoljenega ravnanja) zahtevala izrek ničnosti odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-287/99-VN z dne 2. 7. 2002 (s katero je bila odpravljena dopolnilna odločba Upravne enote Ravne na Koroškem št. D-321-70/93-3/1 z dne 14.10.1999 o vračilu nacionaliziranega premoženja očetu tožeče stranke). Citirana odločba je bila izdana na podlagi napotil sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U 1979/2000-10 z dne 27. 2. 2002, s katero je sodišče ugodilo tožbi Slovenske odškodninske družbe iz razloga, ker je bil akt o podržavljenju izrečen za ničnega in zato ne obstaja podlaga za vračanje premoženja po ZDen.

Tožena stranka je tudi po presoji sodišča vlogo tožeče stranke za izrek ničnosti citirane odločbe utemeljeno zavrnila. Ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je kot zakonski razlog za odpravo dokončne odločbe podan, če je bila odločba izdana kot posledica nekega nedovoljenega ravnanja. Upoštevaje tudi upravno sodno prakso to pomeni predhoden obstoj nekega nedovoljenega ravnanja (druge osebe) in da je upravna odločba posledica takega nedovoljenega ravnanja drugega in ne samo organa, ki je izdal odločbo. Tega pa tožeča stranka zgolj z zatrjevanjem, da je šlo pri izdaji sporne odločbe za nestrokovno delo organa in da lahko le z izrekom odločbe za nično popravi povzročeno škodo, ni izkazala.

Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.