Administrative court dismisses appeal against refusal of free legal aid due to insufficient objective criteria. The court rejects the applicant's claim that the refusal violated the principle of justice. The court finds the applicant's personal history and the crime's severity justify the denial. The court rules that the principle of justice does not override statutory eligibility requirements. The court emphasizes that the applicant already had legal representation for a prior objection. The court concludes that the administrative decision was lawful and the appeal is unfounded.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožena stranka je v 10. in 11. točki obrazložitve svoje odločitve pravilno presojala osebnost tožnice, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki ne kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela tožnica v kazenskem postopku strokovno obrambo z zagovornikom ter upoštevala tudi, da je tožnica ugovor zoper obtožnico že podala s pomočjo odvetnika dodeljenega v postopku dodelitve BPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, Bpp 1212/2013 z dne 26. 8. 2013 odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilke A.A., za zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. K 6858/2010, kot neutemeljena zavrne. Odločitev temelji na presoji objektivnega pogoja za dodelitev BPP, kot ga določa prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožena stranka je pojasnila, da iz obtožnice z dne 11. 4. 2008 izhaja, da se prosilki in B.B. v navedeni kazenski zadevi očita storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), v zvezi s 25. členom KZ, s tem da sta v sodelovanju pri izvršitvi, skupino tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v RS, za plačilo prevažala po ozemlju Republike Slovenije. Tožilstvo je predlagalo tudi, da se na javni glavni obravnavi prebere zapisnik o zaslišanju priče C.C. in zapisnik o zaslišanju priče D.D., prebere kazensko ovadbo PP Vrhnika z vsemi prilogami, vpogleda izpis prometa za dve telefonski številki, vpogleda spis Okrožnega sodišča v Krškem, Preiskovalni oddelek.

3. Po mnenju tožene stranke tako ni podanih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela prosilka pomoč strokovne obrambe. Tožena stranka je glede na opis in težo očitanega dejanja prosilki tudi mnenja, da v konkretnem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj. Poleg tega iz predmetne prošnje in iz kazenskega spisa ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi kazale na to, da prosilka ne bi bila sposobna razumeti česa je obdolžena in tudi ni nesposobna, da se brani pred očitki obtožbe. Upoštevana je bila njena osebnost. Prosilka je že bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije, kar kaže na njeno osebnost, da ne spoštuje pravnih norm. Prav tako je bila prosilki v obravnavani zadevi z odločbo Bpp 725/2008 z dne 27. 8. 2008 že odobrena nujna BPP, zaradi vložitve ugovora zoper obtožbo, v obliki sestave in vložitve ugovora. Dodeljena ji je bila odvetnica in podana dva ugovora zoper obtožnico. Tako je tožena stranka ugotovila, da se prosilki očita storitev kaznivega dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, za katerega je predpisana kazen zapora do 5 let in denarna kazen, torej teža dejanja ni takšna, da bi bila dodelitev BPP prosilki v interesu pravičnosti.

4. Tako je ob upoštevanju domneve nedolžnosti, načela in dubio pro reo ter načela, da morajo biti v kazenskem postopku vsa dejstva, ki so obdolžencu v škodo ugotovljena z gotovostjo, nekompleksnost konkretnega primera, prosilkine osebnosti in upoštevanju načela pravičnosti, po mnenju tožene stranke prosilkina prošnja za dodelitev BPP v konkretni kazenski zadevi neutemeljena. Glede na takšen zaključek tožena stranka v nadaljevanju ni presojala, ali prosilka izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

5. Tožnica oporeka odločitvi tožene stranke in pojasnjuje, da je prejemnica denarne socialne pomoči in nima finančni sredstev za dodelitev BPP. Ni pravni strokovnjak in se pri 54 letih prvič srečuje s sodiščem. Ne zna se zagovarjati. Res je seznanjena z obtožbo, vendar še ni obsojena in brez pomoči zagovornika svoje nedolžnosti ne bo mogla dokazati. Sklicuje se na določbe ZBPP, ki morajo biti izpolnjene, da je lahko odobrena BPP in pojasnjuje, da bi ji zagovornik pomagal, da bi dokazala svojo nedolžnost, saj je žrtev okoliščin, za katere sploh ni vedela, da bi lahko bile kaznive. Če bi bila zaposlena in imela redni mesečni dohodek, za BPP sploh ne bi prosila. Res je, da ji je bila za vložitev ugovora zoper obtožnico dodeljena odvetnica, vendar je nihče ni seznanil, da gre za dodelitev BPP za vložitev ugovora zoper obtožbo, ampak je mislila, da jo bo dodeljeni odvetnik zastopal v celotnem kazenskem postopku. Navaja tudi, da nikogar ni neupravičeno prevažala po ozemlju RS, oziroma ni vedela, da nimajo dovoljenja za vstop v RS, ali celo za plačilo. Takrat je imela podjetje E. s.p. in gostinski lokal v …. in je bila to njena zaposlitev. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in dodelitev BPP.

6. Tožena stranka je sodišču poslala spis Bpp 1212/2013. Odgovora na tožbo ni posredovala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZBPP, je namen BPP po tem zakonu, uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu, se po drugem odstavku istega člena, med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP. Le ta je oprta (18. točka izpodbijane odločbe) na določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja stališče tožene stranke, da gre pri načelu pravičnosti iz navedenega tretjega odstavka 24. člena ZBPP za „interes pravičnosti“ iz 6. člena EKČP. Sodišče pojasnjuje, da tretji odstavek 6. člena EKČP res določa minimalne pravice, ki jih ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi tudi pravico, da dobi zagovornika brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (točka c). Gre za interes pravičnosti, kot so ga vsebovale tudi določbe ZKP do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 - v nadaljevanju ZBPP-B). Stališča o posebnostih kazenskega postopka, na katera se sklicuje toženka, pa je sodna praksa oblikovala glede na prej veljavno zakonsko ureditev, ki je v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko ta postavitev ni bila obvezna, če je to bilo v interesu pravičnosti. Po prej veljavni ureditvi, je v kazenskem postopku uporaba načela pravičnosti lahko predstavljala podlago za vzpostavitev pravice do brezplačne obrambe, po sedaj veljavni ureditvi po ZBPP, pa pravica do dodelitve BPP temelji na izpolnjevanju drugačnega nabora pogojev, z načeli pravičnosti in morale pa pričakovanje ali zahtevek prosilca ne sme biti v očitnem nasprotju. Obeh, čeprav jezikovno podobnih ureditev, torej ni mogoče enačiti, kar pomeni, da pri presoji upravičenosti obdolženca v kazenskem postopku do BPP, ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP. Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP.

10. Sodišče v obravnavani zadevi, ne glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na nepravilno razlago načela pravičnosti, ugotavlja, da je tožena stranka v 10. in 11. točki obrazložitve svoje odločitve pravilno presojala osebnost tožnice, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela tožnica v kazenskem postopku strokovno obrambo z zagovornikom ter upoštevala tudi, da je tožnica ugovor zoper obtožnico že podala s pomočjo odvetnika dodeljenega v postopku dodelitve BPP ( Bpp 725/2008 z dne 27. 8. 2008). Pojasnila je, izvedbo katerih dokazov tožilstvo zahteva v kazenskem postopku, presodila tožničino osebnost in utemeljila, zakaj bo tožnica, ob upoštevanju načel kazenskega postopka, kljub temu, da nima pravnega znanja, sposobna razumeti česa je obdolžena, se zagovarjati in se s predlaganjem dokazov tudi braniti pred očitki obtožnice.

11. Po presoji sodišča je tako tožena stranka ugotovila vse okoliščine, iz katerih mora izhajati sklep, da je tožnici tudi brez zagovornika, ob zagotovljenem poštenem sojenju v kazenski zadevi, ki je predmet prošnje za dodelitev BPP, omogočena uresničitev njene pravice do zagovora in obrambe in zato njeno (v delu 18. točke izpodbijane odločbe) razlogovanje, da bi bila v konkretnem primeru dodelitev BPP v nasprotju z načelom pravičnosti, na samo odločitev ne more vplivati.

12. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na izpolnjevanje finančnega pogoja. Finančni (subjektivni) pogoj vpliva na odločitev, skladno z določbo tretjega odstavka 11. člena ZBPP, samo v primeru, če je izpolnjen kumulativno z objektivnim pogojem presojanim v izpodbijani odločbi. Tako ob ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, dejstvo da kot prejemnica denarne socialne pomoči izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev BPP, na vsebino izpodbijane odločitve ne more vplivati.

13. Glede na navedeno je sodišče ob upoštevanju dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in je zato tožbo kot neutemeljeno, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.