Administrative court dismissed appeal against enforcement order as it does not constitute a new administrative act.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit against the second-instance administrative organ's decision to permit enforcement of an inspection order. The plaintiff argued that the building could not be legalized due to lack of water permits and the need for a new spatial plan, but the court found no dispute over the expired compliance deadline. The court ruled that the enforcement order merely executes a prior final act without altering the plaintiff's legal position, thus falling outside the scope of reviewable administrative acts under the Administrative Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem postopku 2005; Upravni akt v smislu ZUS-1 je tisti, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sklep o dovolitvi izvršbe izvršilnega naslova ni upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne posega v tožnikove pravice ali pravne koristi.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
[JEDRO]
O obveznosti, da mora tožnik odstraniti nelegalno zgrajeni objekt, je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, medtem ko se s sklepom o dovolitvi izvršbe naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v tožnikove pravice ali pravne koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj ni sporno, da je rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe potekel in da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil naložene obveznosti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, je dne 14. 7. 2011 izdalo sklep, št. 356-02-1577/2004/27 z dne 14. 7. 2011, s katerim je prvostopenjski organ ugotovil, da je odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, št. 356-02-1577/2004-1209 z dne 20. 4. 2005, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A. d.o.o. naloženo, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo a) armirano betonskega montažnega prizidka na Z delu obstoječega poslovnega objekta, tlorisnih dimenzij 9,97m x 13,5m in b) jeklene zaprte nadstrešnice, tlorisnih dimenzij cca 12,0m x 13,0m na SZ delu obstoječega poslovnega objekta, ki ju gradi na zemljišču s parc. št. 1331/8 k.o. ..., ter do 31. 12. 2005 odstraniti navedena objekta in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje, na svoje stroške, izvršljiva dne 1. 1. 2011, zato se dovoli njena izvršba (1. točka izreka sklepa). V 2. točki izreka je bilo določeno, da je investitor dolžan odstraniti prej navedeni prizidek na svoje stroške, v naknadnem roku do 1. 5. 2012, po poteku tega roka pa bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec ter v 3. točki odločeno, da bo stroških izvršbe izdan poseben sklep, in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da zavezanec sam v določenem roku obveznosti ni izpolnil v celoti, zato se dovoljuje izvršitev odločbe.
2. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 14. 7. 2011 zavrnil.
3. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da stranka v postopku pridobivanja dovoljenja za gradnjo oziroma legalizacije spornega objekta ni pridobila vodnega soglasja Agencije RS za okolje, OE Celje, zato objekta ni mogla legalizirati. Ker je na območju nelegalne gradnje v teku sprejemanje novega Občinskega prostorskega načrta, in ker tožeča stranka sporna objekta potrebuje za svojo dejavnost, predlaga, da se izpodbijani akt odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.
K I. točki izreka:
4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:
5. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena).
6. Sklep o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, ni upravni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Z uvodoma navedeno vsebino izpodbijanega sklepa, s katero je bila ugotovljena izvršljivost inšpekcijske odločbe z dne 20. 4. 2005 (izvršilni naslov), je bila dovoljena izvršba, določen dodatni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, to je odstranitve nedovoljeno zgrajenega objekta na zemljišču parc. št. 1331/8 k.o. …. in odločeno, da bo obveznost izvršilo pooblaščeno podjetje, če tožnik niti v naknadno določenem roku ne bo sam izpolnil obveznosti, upravni organ ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in ni posegel vanjo.
7. O obveznosti, da mora tožnik odstraniti nelegalno zgrajeni objekt, je bilo namreč odločeno z izvršilnim naslovom, medtem ko se s sklepom o dovolitvi izvršbe naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v tožnikove pravice ali pravne koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj ni sporno, da je rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe potekel in da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil naložene obveznosti. Posega v svoje pravice ne zatrjuje niti z navajanjem razlogov, zaradi katerih meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Poleg navedenega izpodbijani sklep ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.
8. Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, jo je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ta odločitev je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah (sklepi I Up 30/2008, I Up 100/2009, I Up 253/2009, I Up 278/2010, I Up 319/2011).
K II. točki izreka:
9. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.