Appeal partially allowed; inheritance court order corrected to exclude heirs who renounced inheritance from validity dispute.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni v izreku pod točko 2. tako, da se ta glasi:

„J. R. se napoti na pravdo, da zoper oporočno dedinjo B. R. in zoper tiste zakonite dediče, ki se niso odpovedali dedovanju, vloži tožbo za ugotovitev neveljavnosti oporoke zapustnice z dne 11.4.2003 in dopolnitve oporoke z dne 15.6.2006.“

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Napotitev na pravdo o veljavnosti oporoke ni potrebna zoper tiste zakonite dediče, ki so se odpovedali dediščini.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojni R. M. Š. in napotilo zakonitega dediča J. R. na pravdo zaradi ugotovitve, da je oporoka zapustnice z dne 11.4.2003 in dopolnitev oporoke z dne 15.6.2006 neveljavna. Naložilo mu je, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa vloži tožbo zoper oporočno dedinjo B. R. in zoper ostalih 34 zakonitih dedičev, naštetih v točki 2. izreka, sicer bo postopek nadaljevalo ne glede na sporni zahtevek.

Proti sklepu v točki 2. izreka se laično pritožuje na pravdo napoteni zakoniti dedič J. R.. Pritožbenih razlogov ne navaja. Predlaga razveljavitev sklepa in spremembo tako, da se na pravdo napoti oporočno dedinjo in zakonite dediče, naštete v točki 2. izpodbijanega sklepa, in sicer z zahtevkom za ugotovitev veljavnosti oporoke z dne 11.4.2003 in njene dopolnitve z dne 15.6.2006. Podrejeno se zavzema, da se pritožnik in vsi ostali zakoniti dediči napotijo na vložitev tožbe zoper oporočno dedinjo.

Pritožnik graja navedbo prvega sodišča, da ni predložil dokazov za svoje navedbe. Navaja, da je opozoril na napačno zapisan datum rojstva oporočiteljice v obeh listinah, čeprav je od sestave prve do druge minilo tri leta. Taka napaka je malo verjetna. Bolezensko stanje zapustnice med dediči ni sporno. To je popolnoma onemogočilo zmožnost zaznavanja vzrokov in posledic podpisa listin ter njune vsebine pri zapustnici. Če bila sposobna zavedati se vsebine listin in posledic, bi zahtevala popravek letnic. Glede napotitve na pravdo zoper zakonite dediče pa pritožnik meni, da ta ni potrebna niti ni zakonsko utemeljena. Čeprav so priznali oporoko, imajo enak interes kot on sam, ker bodo vsi dedovali po zapustnici, če bo veljavnost oporoke uspešno izpodbita.

Na vročeno pritožbo se je odzvala le zakonita dedinja A. Z.. Navaja, da naj se premoženje pravično razdeli med vse dediče. Ostali dediči niso odgovorili na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, kadar so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (1. odstavek 210. člena Zakona o dedovanju – ZD). Med ostalim ravna tako, kadar so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke (1. točka 2. odstavka 210. člena ZD). Na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. člena ZD). Prvo sodišče je na pravdo pravilno napotilo pritožnika kot zakonitega dediča, saj je ugotovilo, da je zatrjeval, da je zapustnica oporoko z dne 11.4.2003 in dopolnitev oporoke z dne 15.6.2006 sestavila pod zvijačo in ker zaradi bolezenskega stanja in uživanja zdravil ni vedela oziroma razumela, kaj podpisuje. Zatrjeval je torej dejstva, od katerih je glede na določbo 1. odstavka 60. člena ZD in 1. odstavka 59. člena ZD odvisna veljavnost pisne oporoke pred pričama (1. odstavek 64. člena ZD).

Že prvo sodišče je pravilno poudarilo, da oporoka sama po sebi ni neveljavna, ampak je treba njeno neveljavnost uveljavljati. Kdor ima za to pravni interes, mora zatrditi neveljavnost oporoke in pojasniti razlog zanjo. Trditveno podlago oziroma razloge, ki jih je ponudil pritožnik, je prvo sodišče pravilno pretehtalo. Pritožbeno sodišče se strinja z njim in ne s pritožnikom, da navedb v smeri zapustničine oporočne nesposobnosti in sestavljanja oporoke pod prisilo ni z ničemer izkazal. Njegove pritožbene navedbe, da je med dediči bolezen zapustnice nesporna, nimajo opore v podatkih spisa. Zgolj sklicevanje na napačen zapis rojstnega datuma zapustnice v oporoki in njeni dopolnitvi pa ne izkazuje, da ni bila oporočno sposobna, oziroma da je oporoko sestavila pod prisilo. Tako se izkaže, da je prvo sodišče pritožnikovo pravico utemeljeno ocenilo za manj verjetno od pravice oporočne dedinje. Po uveljavljenih stališčih sodne prakse je manj verjetna pravica, ki temelji na šibkejšem pravnem naslovu. Pri dedovanju je oporoka močnejši pravni naslov od zakona. Zato je napotitev pritožnika na pravdo zoper oporočno dedinjo povsem pravilna.

Delno zmotno pa je prvo sodišče uporabilo materialno pravo pri napotitvi pritožnika na pravdo zoper ostale zakonite dediče, imenovane v točki 2. izpodbijanega sklepa. Pravilno je sicer sledilo v praksi in teoriji uveljavljenemu stališču, da so v sporu o veljavnosti oporoke vsi dediči nujni sosporniki in morajo zato sodelovati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja veljavnosti oporoke pred pravdo (poleg v izpodbijanem sklepu navedene sodbe II Ips 564/2004 z dne 18.1.2007 tudi sodba VS RS II Ips 267/2006 z dne 20.3.2008). Drugačno pritožnikovo naziranje je zmotno.

Vendar so v spisu poleg izjav zakonitih dedičev, ki so priznali veljavnost oporoke, tudi izjave zakonitih dedičev, ki so se odpovedali dediščini (M. Š., M. Č., T. Š., F. P., A. I., A.Š., P. Š.). Izjava o odpovedi dediščini je nepreklicna (1. odstavek 138. člena ZD). Pravna posledica odpovedi dediščine pa je v tem, da se šteje, kakor da odpovedujoči se sploh ni postal dedič (člen 133/4 ZD). Ker zakoniti dediči, ki so se odpovedali dediščini, niso dediči, tudi sodba, s katero se bo zaključila pravda o veljavnosti oporoke, proti njim ne bo pravno učinkovala. Zato napotitev na pravdo o veljavnosti oporoke ni potrebna zoper tiste zakonite dediče, ki so se odpovedali dediščini.

Ker je prvo sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na pravdo napotilo pritožnika zoper vse ugotovljene zakonite dediče, je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD sklep spremenilo tako, da je pritožnika napotilo na pravdo le zoper oporočno dedinjo in zoper tiste zakonite dediče, ki se niso odpovedali dedovanju.

V ostalem je pritožba neutemeljena. Že prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je tožba potrebna tudi proti tistim zakonitim dedičem, ki so sicer v zapuščinskem postopku priznali veljavnost oporoke ali se do tega niso opredelili. Kot pravilno opozarja tudi sam pritožnik, bo sodba, izdana v pravdi, v vsakem primeru učinkovala tudi proti njim. Zato bodo morali v pravdi sodelovati vsi, ki se niso odpovedali dedovanju.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 174. člena ZD.