Real property dispute dismissed; small value rules inapplicable to real estate possession cases.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Spora o nepremičnini ni mogoče obravnavati po pravilih spora majhne vrednosti.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je v sodbo drugemu tožencu naložilo, da je dolžan tožnikom izročiti v posest vzhodni del parc. št. 2187, vpisane v z.k. vl. št. 2189, k.o. T v izmeri 32,86 m2, ki leži pred lokalom F, prosto predmetov, z izjemo konstrukcije za tendo, tende, betonskih korit z zasajenimi cipresami in lesenega podija na tleh, vse v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je zavrnilo, v celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko, s katerim so tožniki zahtevali, da jim izroči v posest vzhodni del parc. št. 2187, vpisane v z.k. vl. št. 2189 k.o. T v izmeri 32,86 m2, ki leži pred lokalom F, prosto predmetov. Hkrati je odločilo, da so dolžni tožniki prvi toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 252,47 EUR, drugi toženec pa je dolžan tožnikom plačati 1.338,44 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pritožil le drugi toženec, in sicer zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka sodbe), v preostalem delu je sodba postala pravnomočna.

Drugi toženec (v nadaljevanju toženec) se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njega zavrne. Očita, da sodba temelji na napačno uporabljenem materialnem pravu in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ima vzhodni del parc. št. 2187, vpisane v z.k. vl. št. 2189 k.o. T v posesti. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovi, da so bili konstrukcija za tendo, tenda, betonska korita z zasajenimi cipresami in lesen pod že na parceli, še preden je prevzel poslovni prostor, ki se je nahajal v stavbi, v najem, napačno pa zaključuje, da ima del parcele, ki se nahaja pred lokalom v posesti. Pravilno ugotavlja, da na predmetnem delu parcele ne nudi gostinskih storitev in ga ne uporablja drugače, kot samo za vhod in izhod iz stavbe, napačno pa zaključuje, da je z postavitvijo svetlobnega napisa in klopi ta del parcele prevzel v posest. Od dela parcele, ki se nahaja pred lokalom, nima ekonomske koristi in zato tudi nima posesti na njem, kot je zavzelo stališče že Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 1828/2000, ki jo prilaga. S postavitvijo svetlobnih napisov in klopi nikogar ne izključuje od uporabe predmetnega dela parcele, saj ta del uporabljajo tako gostje lokala, ki tam hrano pojedo in drugi ljudje. Letni vrt je tožeča stranka na predmetni parceli pustila, kljub temu, da mu ga ni želela dati v najem in bi lahko kot lastnik in posestnik vrata od njega zahtevala odstranitev predmetov.

Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje predmetnega spora ne bi smelo obravnavati po postopku v sporu majhne vrednosti, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo in pritožnik tega v pritožbi tudi ne uveljavlja. Gre za spor o nepremičnini (440. člen ZPP), ki se, ne glede na vrednost, ne šteje za spor majhne vrednosti. Kljub drugačnemu pravnemu pouku (da ni pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) je pritožbeno sodišče obravnavalo v pritožbi uveljavljano zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožnik ne uveljavlja obrazloženo, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi neprerekanih ugotovitev, da so tožniki lastniki spornega dela parcele (gre za letni vrt pred lokalom, ki ga ima toženec v najemu), da toženec z njimi nima sklenjene najemne pogodbe in da je na njem postavil table z napisom in prikazom hrane in klopi, s čimer je prevzel posest, ki jo je opustila prva tožena stranka, pravilno uporabilo materialno pravo (92. člen Stvarnopravnega zakonika; Ur. list RS, št. 87/2002; SPZ), s tem, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je toženec z namestitvijo table z napisom in prikazom hrane in klopi, na katere se usedajo tako gostje lokala, da hrano pojedo, kot tudi drugi ljudje, prevzel posest letnega vrta pred svojim lokalom. Toženec, ki sodišču prve stopnje sicer očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago tudi v predloženih fotografijah (priloga A12 do A14), da je svoje predmete namestil. Nasprotuje le zaključku, da je s tem prevzel posest. Po določbi 27. člena SPZ je posest dejanska oblast nad stvarjo (sprejeta je objektivna koncepcija posesti), ki jo je toženec izrazil z namestitvijo svojih predmetov. Neupoštevno je toženčevo sklicevanje na to, da od spornega dela parcele - letnega vrata, nima ekonomske koristi, ker na njem ne opravlja gostinske dejavnosti. Odločba, na katero se sklicuje pritožnik (sklep višjega sodišča, opr. št. I Cp 1828/2000), ni primerljiva, saj se z vprašanjem ekonomske koristi ukvarja pri presoji upravičenosti do posestnega varstva (obravnavana je bila tožba zaradi motenja posesti). Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil letni vrt (konstrukcija za tendo, tenda, lesen pod itd.) že prej, preden je prevzel lokal v stavbi v najem, nasprotno, na strani 7 ugotavlja, da so te stvari že obstajale na sporni nepremičnini in tožniku odstranitve teh predmetov tudi ni naložilo. Zavrnilo je zahtevek za odstranitev konstrukcije za tendo, tende, korit s cipresami in lesenega podija, kar je že postalo pravnomočno. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, s katerim so zahtevali izročitev spornega dela nepremičnine prostega predmetov, kar pomeni, da mora toženec z nje odstraniti svoje predmete, zato ni razumljivo, na kaj meri s pritožbeno trditvijo, da bi tožniki lahko zahtevali odstranitev predmetov.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpdobijanem delu (1. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Strokov tožnikov z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP), zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.