Appeal dismissed; loan contract valid without special form; signature discrepancy not fatal to claim.

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 204,96 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

[JEDRO]

Posojilna pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, in zanjo zakon posebne pisne oblike ne zahteva, zato se pri preverjanju sklepčnosti tožbe in predložene listine sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s tem, ali je imel podpisnik potrdila posebno pooblastilo toženca ali ne, niti ali je pogodbo dejansko podpisala tožnica.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče je s sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v 15 dneh plačati znesek 860.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2004 dalje. S sklepom pa je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 55.800,00 SIT.

Zoper obe odločbi se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je potrdilo, ki ga je v spis predložila tožeča stranka, kot dokaz takšne narave in kvalitete, da iz njega ne izhaja, da naj bi posojilno pogodbo sklenil ter denarni znesek prejel in se ga zavezal vrniti prav toženec. Popolnoma očitno je, da je potrdilo podpisal nekdo drug. Tožbenih trditev v tej smeri tožeča stranka ni postavila in ni pojasnila, zakaj tožena stranka potrdila ni podpisala sama, ali je bila posojilna pogodba posledično sklenjena ter ali je imel neznani podpisnik sploh pooblastilo za podpis potrdila. V tej smeri tudi ni predložila nobenega dokaza. Napačen je zaključek prvostopnega sodišča, da podpis neznane tretje osebe ne nasprotuje tožbeni trditvi, naj bi tožeča stranka denar posodila prav toženi stranki in da naj bi se ga ta zavezala vrniti. Sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Očitno je tudi, da pogodbe kot posojilodajalec ni podpisala tožnica. To je mogoče ugotoviti že iz primerjave podpisa pri imenu tožnice na potrdilu in podpisa na pooblastilu. Kdo je bil dejansko podpisnik in izročitelj denarja, tako iz dokazov ne izhaja. V tem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni ugotavljalo, ali je tožnica denar posodila. Sodišče je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa so v nasprotju s priloženim dokazom. Posledično je napačna in nezakonita tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene trditve glede podpisa potrdila s strani posojilojemalca in posojilodajalke so dejanske narave in kot takšne neupoštevne. Prav tako tožena stranka tudi nima prav, da predloženo potrdilo, ki ga je v podkrepitev tožbenih navedb predložila tožeča stranka, nasprotuje njenim trditvam v tožbi. Iz potrdila namreč izhaja, da je toženec potrdil prejem posojenega zneska, prav tako pa je iz njega razviden tudi datum vračila posojila, ki se ujema z datumom, navedenim v tožbi. Dodatnega dokaza v tej smeri v času vložitve tožbe tožeči stranki ni bilo potrebno predložiti. Sodišče v sodbi tudi ni zagrešilo pavšalno očitanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, skozi katere skuša pritožnik uveljaviti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Posojilna pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), in zanjo zakon posebne pisne oblike ne zahteva, zato se pri preverjanju sklepčnosti tožbe in predložene listine sodišču tudi ni bilo potrebno ukvarjati s tem, ali je imel podpisnik potrdila posebno pooblastilo toženca ali ne, niti ali je pogodbo dejansko podpisala tožnica. Zamudna sodba namreč temelji na domnevi toženčevega priznavanja tožnikovih dejanskih navedb, torej afirmativni litiskontenstaciji in sodišče v tem procesu predlaganih dokazov ne izvaja, ugotovi zgolj njihovo skladnost z zatrjevanimi dejstvi. To presojo pa je sodišče prve stopnje pravilno opravilo.

Toženec pavšalno nasprotuje tudi sklepu o odmeri pravdnih stroškov, pri čemer njegovo nepravilnost utemeljuje zgolj kot posledico predhodno napačne odločitve o glavni stvari. Pritožbeno sodišče je zato sklep o pravdnih stroških preizkusilo zgolj v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pri čemer je ugotovilo, da ti niso podani.

Ker so glede na navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke neutemeljeni, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi določil 353. in 2. točke 365. člena ZPP.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na 1. odstavku 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče priznalo v višini sodne takse za odgovor in stroškov sestave te vloge. Preostali priglašeni stroški niso povezani z odgovorom na pritožbo in bo o njih moralo kot o pravdnih stroških odločiti sodišče prve stopnje.