Court dismisses appeal against bank debt judgment, ruling five-year statute of limitations applies to single debt claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če banka kot kreditodajalec zaradi neizpolnevanja kreditojemalčevih obveznosti od pogodbe odstopi in zahteva plačilo dolga, velja za takšno terjatev petletni zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

:

V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska, ki ga je plačala banki kot kreditojemalki toženkine zapustnice. Od pogodbe je namreč banka odstopila, ker terjatev ni bila plačevana. Terjatev je bila zavarovana pri tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo dolga. Nomotehnično je to storilo tako, da je plačilni nalog Okrajnega sodišča opr. št. I Pl 909/2005 z dne 30.12.2005 ohranilo v veljavi. Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba vztraja, da podlaga za vložitev plačilnega naloga ni bila podana. Nadalje vztraja pri ugovoru zastaranja. Navaja, da cesija z dne 6.6.2001 ni bila podpisana s strani tožeče stranke. V zvezi s tem uveljavlja pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke za vložitev tožbe. Poleg navedenega pa navaja, da pritožnica po O.H. ni podedovala zapuščine. V zvezi s tem navaja številna dejstva in celo ponuja nove dokaze. V sklepnem delu pritožbe pa ta sodbi še očita, da v smislu ustavne odločbe glede teka zamudnih obresti ni odločeno o tem, kdaj začnejo teči in kdaj prenehajo teči.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP (1).

V postopkih, ki tečejo po pravilih o sporu majhne vrednosti (kar obravnavana zadeva je), s pritožbo ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neupoštevne so zato vse tiste pritožbene navedbe, ki dejansko stanje kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo. Neupoštevne so tudi vse pritožbene novote (kar seveda velja tudi za nove dokaze). Takšen je pretežen del pritožbenih navedb v obravnavani zadevi. Nanašajo se na vprašanja prenosa terjatve (cesije) s strani banke na tožečo stranko in na vprašanje višine zapuščine po O.H.

Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve (stran 3 sodbe), ki utemeljujejo, da je po plačilu s strani zavarovalnice, prišlo do prenosa terjatve na tožečo stranko s strani banke. Prav tako pa je pritožbeno sodišče vezano tudi na ugotovitev, da v tej pravdi ni bilo dokazano, da podedovano premoženje ne zadošča za poplačilo zapustničinega dolga.

Nadalje je irelevantno ponovno pritožbeno razpravljanje o tem, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga ali ne. Po vloženem ugovoru se je namreč postopek nadaljeval kot pravda. Sodišče je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na podano trditveno podlago. Gre za enak položaj kot pri razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kjer se pravda v vsebinskem smislu začne šele z vložitvijo tožnikove prve pripravljalne vloge.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor zastaranja. S tem, ko je banka odstopila od pogodbe ter je zavarovalnica plačala celoten dolg kot enotno terjatev, je postala terjatev, ki se vtožuje v tej pravdi, enkratna dajatev. Za takšne terjatve pa velja petletni zastaralni rok iz 371. čl. ZOR (2). O identičnem pravnem vprašanju se je enako izreko že tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. II Ips 512/2006.

Obresti se v izreku sodbe navezujejo na opisno metodo izplačilnega naloga: „z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2001 dalje do plačila...“. Tako opredeljene obresti se torej navezujejo (se izračunajo), upoštevaje veljavni zakon. Tako je zato, ker so prisojene obresti opisane kot zakonske. To velja tako glede vprašanja obrestne mere, kakor glede upoštevanja prepovedi ultra alterum tantum. Upoštevanje naslednje omejitve je torej predmet izvršitve sodne odločbe.

Ker pritožba ni utemeljena ter niso podani razlogi, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1)Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).

(2)Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978-Ur. l. RS, št. 87/2002).