Administrative court dismisses asylum seeker's appeal for lack of legal interest after voluntary departure from asylum center.

Tožba se zavrže

Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik je azilni dom samovoljno zapustil, še preden je po pooblaščencu vložil tožbo. Da bi se v azilni dom pozneje (do odločitve sodišča) vrnil, niti toženka niti tožnikov pooblaščenec, ki mu je sodišče posredovalo dopis toženke, nista sporočila. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora in je zato po pooblaščencu vloženo tožbo tožnika zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijanem sklepom sklenila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo le-ta predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 14. 2. 2014 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da pa iz policijske depeše z dne 22. 1. 2014 izhaja, da je v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Hrvaške, in sicer je tožnik v Slovenijo pripotoval na vstop mejnega prehoda za mednarodni železniški promet Dobova s potniškim vlakom, ki je vozil na relaciji Zagreb – Muenchen. Citira prvi odstavek 3. člena in prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe ter navaja, da je 28. 2. 2014 od pristojnega organa Hrvaške prejela odgovor, v katerem Republika Hrvaška potrjuje sprejem tožnika ter pristojnost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Zoper izpodbijani sklep tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi morala biti za odločitev o tem, ali bo predan Hrvaški, izpolnjena dva pogoja, in sicer da bi bilo ugotovljeno, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice ter da obstajajo za to ustrezni dokazi (opisani na dveh seznamih iz člena 22 (3), vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013). Vendar pa toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa teh pogojev ni ugotavljala. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi; podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Hkrati s tožbo tožnik sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe o njegovi tožbi zoper izpodbijani sklep.

Toženka v odgovoru na tožbo z dne 18. 3. 2014, ki ga je sodišče prejelo 20. 3. 2014, prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Hkrati sodišče obvešča, da je iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito razvidno, da je tožnik 10. 3. 2014 samovoljno zapustil Azilni dom, kjer je bil nastanjen.

Sodišče je odgovor na tožbo posredovalo tožnikovemu pooblaščencu v morebitno izjavo, ki pa je v odrejenem roku ni podal.

K I. točki izreka:

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni, ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 in, med drugim, v odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008, v kateri je izrecno navedlo: „Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“.

V konkretnem primeru je tožnik že 10. 3. 2014 samovoljno zapustil Azilni dom, torej še preden je dne 14. 3. 2014 po pooblaščencu vložil predmetno tožbo. Da bi se v Azilni dom pozneje - do odločitve sodišča vrnil, sodišču toženka, niti tožnikov pooblaščenec, ki mu je sodišče posredovalo dopis toženke, nista sporočila.

Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot že povedano iz odgovora na tožbo toženke z dne 18. 3. 2014 izhaja, da je tožnik dne 10. 3. 2014 samovoljno zapustil Azilni dom, kjer je bil nastanjen. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora ne izkazuje in je sodišče njegovo tožbo, vloženo po pooblaščencu, na podlagi 6. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo tudi procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.