Administrative court dismisses lawsuit due to lack of legal interest after prior decision was overturned.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Ker tožeči stranki v tem upravnem sporu izpodbijata odločbo Informacijskega pooblaščenca, ki je bila že pravnomočno odpravljena, tudi morebitna ugoditev tožbi za tožeči stranki ne bi pomenila pravne koristi, ki bi lahko izboljšala njun pravni položaj. Glede na povedano je sodišče, ki mora na obstoj pravnega interesa paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tožbo zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi A.A. (v nadaljevanju prosilec) in odločbo Ministrstva za finance (v nadaljevanju organ) št. 090-4/2010/5 z dne 12. 4. 2010 delno odpravila in odločila: organ je dolžan prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopije ali v skenirani obliki naslednje dokumente: dvostranske pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki so jih sklenile Republika Slovenija, Ministrstvo za finance in – banka A. d.d., banka B. d.d., in banka C. d.d., skupaj z vsemi konfirmacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite z vsemi zgoraj naštetimi bankami v obdobju od 1. 2. 2009 do 31. 1. 2010, s tem, da je organ dolžan pri konfirmacijah vsakokrat prikriti imena in priimke oseb, navedenih pri: Banka, podpis (1. točka izreka). V 2. točki je odločila, da se v delu, v katerem je prosilec zahteval odločbe in sklepe, na podlagi katerih naj bi bili odobreni depoziti in/ali posojila ter dvostranske pogodbe o posojilih Republike Slovenije bankam in hranilnicam ter varovane osebne podatke, ki jih mora organ v posredovanih dokumentih v skladu s prejšnjo točko izreka te odločbe prekriti, zavrne. V 3. točki je odločila, da posebni stroški niso nastali. Tožena stranka v obrazložitvi navaja razloge za sprejeto odločitev.

Dne 3. 12. 2012 sta tožbo zoper odločbo tožene stranke, navedeno v 1. točki sodbe, vložili Republika Slovenija, Ministrstvo za finance ter Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa. V tožbi navajata pravne in dejanske razloge zaradi katerih menita, da odločitev tožene stranke ni pravilna.

Na tožbo je odgovorila tožena stranka, prav tako tudi stranki z interesom, banki B. in C.

Glede na odločitev sodišča v tem sklepu sodišče ne povzema navedb strank v postopku.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjega razloga:

Po presoji sodišča tožeči stranki ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Upravni spor je namreč dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa. Upravni akt, ki se v tem sporu izpodbija s tožbo, po presoji sodišča očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto osebno korist tožečih strank. Iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1739/2012 z dne 11. september 2013, ki je tega dne postala pravnomočna, namreč izhaja, da je banka C. izpodbijala odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-91/2010/115 z dne 26. 10. 2012. Sodišče je tožbi ugodilo in navedeno odločbo Informacijskega pooblaščenca odpravilo. Ker tožeči stranki v tem upravnem sporu izpodbijata odločbo Informacijskega pooblaščenca, ki je bila pravnomočno že odpravljena, je sodišče presodilo, da tudi morebitna ugoditev tožbi za tožeči stranki ne bi pomenila pravne koristi, ki bi lahko izboljšala njun pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrže.