Administrative court suspends execution of asylum rejection order to ensure effective judicial protection and prevent irreparable harm.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-203/2013/43 (1313-05) z dne 24. 2. 2014 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

[JEDRO]

Izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, ker bodo predani Republiki Madžarski kot državi članici, odgovorni za obravnavanje prošenj, je že postal izvršljiv. Če bi bil izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, saj se tožniki tu ne bi več nahajali. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi več moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi.

Sodišče se ne strinja s toženko, da naj bi šlo, ker je bilo o vračanju tožnikov enkrat že odločeno, v obravnavani zadevi za identično zadevo. Takrat je bil namreč predmet presoje drug upravni akt, s sicer podobno, ne pa povsem enako vsebino.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožniki so vložili tožbo proti sklepu Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-203/2013/43 (1313-05) z dne 24. 2. 2014, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala njihovih prošenj za mednarodno zaščito, ker bodo predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

Tožniki v tožbi predlagajo odpravo 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na to, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njihove prošnje, oziroma podrejeno, odpravo in vrnitev toženki v ponovni postopek. Hkrati s tožbo vlagajo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevajo, naj se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi zoper izpodbijani akt. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navajajo, da upravni spor ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa in bi jim z izvršitvijo sklepa še pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, se v času odločanja ne bi več nahajali na območju Republike Slovenije in ne bili več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi več izkazovali pravnega interesa, ker bi njihov pravni interes zaradi predaje Madžarski naknadno prenehal. Zgolj ugotovitev nezakonitosti odločitve pa bi bila za tožnike brez učinka. Pri tem se sklicujejo tudi na stališče vrhovnega sodišča, da zadržanje tovrstnih odločitev zavezuje toženo stranko že po naravi stvari. Če bi v upravnem sporu uspeli in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogli več izboljšati, ker se njihova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe nasprotuje začasni odredbi iz razlogov, ker se nova Dublinska uredba v uporabljenem delu ne razlikuje od prejšnje, o vračanju tožnikov pa je bilo že odločeno in ta odločitev je postala pravnomočna.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

V skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv, saj tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi sama navaja, da tožba ne zadrži njegove izvršitve. Tudi v četrtem odstavku 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti je določeno, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ta zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tožniki tu ne bi več nahajali. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspeli. Če bi namreč v njem uspeli in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogli več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da ker je bilo o vračanju tožnikov enkrat že odločeno, da naj bi šlo zato v obravnavani zadevi za identično zadevo in da bi zato bilo potrebno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti. Takrat je bil predmet presoje drug upravni akt s sicer podobno vsebino, ne pa povsem enako. Po pravnomočnosti tistega akta so bili tožniki že vrnjeni na Madžarsko, po tem so dali nove prošnje za azil, v katerih zatrjujejo, da ravnanje madžarskih organov do njih po vrnitvi ni bilo ustrezno, in za tem je tožena stranka izdala nov akt, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Ne gre torej za povsem identično dejansko stanje kot takrat, ko je tožena stranka prvič odločala v dublinskem postopku.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.