Administrative court allows appeal against free legal aid denial due to unconstitutional income assessment method.

I. Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča opr. št. I U 1685/2012 z dne 5. 12. 2012, se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 302/2012 z dne 12. 10. 2012 odpravi ter se zadeva vrne temu organu v nov postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Ustavno sodišče je odločilo, da je 14. člen ZBPP, kolikor se je na njegovi podlagi lastni dohodek prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače, ugotavlja na podlagi drugega odstavka 15. člena ZSVarPre, v neskladju z Ustavo. Prav na to pravno podlago je toženka oprla izpodbijano odločbo, zato je sodišče tožbi moralo ugoditi in odločbo odpraviti, ker zakon oziroma na zakon oprt predpis ni bil pravilno uporabljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavrne prošnja tožnika z dne 21. 6. 2012 za brezplačno pravno pomoč v obsegu oprostitve plačila predujma za kritje stroškov stečajnega postopka in sestave predloga. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik državljan Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in samska oseba v smislu določil Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), so relevantni le njegovi dohodki in premoženje. Ugotavlja še, da ima tožnik svoj s.p., in sicer A.A. s sedežem v B. Tožena stranka pa je s poizvedbami še ugotovila, da še vedno posluje in kot je tudi sam pojasnil, je na poslovnem računu v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejel poplačilo terjatev iz svoje dejavnosti, čeprav sicer navaja, da je prejemnik enkratne socialne pomoči.

V obrazložitvi povzema določila 11. in 13. člena ZBPP ter 8. člena Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) ter 1. odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju: ZDIU12) po katerem znaša minimalni dohodek 520,00 EUR. Na podlagi 15. člena ZSVarPre se dohodek iz dejavnosti pri ugotavljanju lastnega dohodka upošteva v skladu z metodologijo o upoštevanju dohodka iz dejavnosti, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.

Gre za Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči, ki določa, da se mesečni dohodek iz dejavnosti v dohodek posameznika, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči in njegovih družinskih članov, šteje tako, da se šteje 1/12 letnega dohodka iz dejavnosti, znanega na dan vložitve vloge (4. člen Pravilnika). Ta Pravilnik je sicer nehal veljati z uveljavitvijo ZSVarPre, vendar se še uporablja do uveljavitve podzakonskih predpisov po navedenem zakonu, če ni v nasprotju z ZSvarPre.

Slednji pa v 2. odstavku 15. člena določa, da če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, se kot njegov dohodek upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače. Tožena stranka še navaja, da je na podlagi podatkov, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti od DURS, moč ugotoviti, da je tožnik v zadnjem letu sicer posloval, vendar z izgubo (plačeval je prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, na letni ravni pa je ustvaril izgubo v višini 82.355,20 EUR), kar pomeni, da se za potrebe ugotavljanja pravic iz socialno-varstvenih prejemkov kot dohodek upošteva bruto minimalna plača v višini 75 %, kar predstavlja znesek v višini 572,30 EUR, saj po javno dostopnih podatkih bruto minimalna plača znaša 763,06 EUR.

Ker tožnik kot samska oseba s svojim lastnim dohodkom tako presega minimalni dohodek, ki znaša 520,00 EUR, tožena stranka ugotavlja, da ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker tožena stranka tožniku kot lasten dohodek upošteva 75 % bruto minimalne plače, minimalni znesek oziroma njegov dvakratnik pa je mišljen v neto znesku, kar pomeni, da tožnik dohodkovnega cenzusa za odobritev BPP ne presega, ker bi morala tožena stranka 75 % bruto minimalne plače dejansko izračunati v neto znesku, kar znaša 417,54 EUR neto in torej ne presega dvakratnika minimalnega dohodka. Z izpodbijano odločbo pa se tožnik ne strinja tudi iz razloga, ker se skladno s Pravilnikom za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči kot letni dohodek iz dejavnosti šteje dobiček brez znižanj in olajšav po zakonu, ki ureja dohodnino, zmanjšan za obračunano akontacijo dohodnine od dohodka od dejavnosti, ugotovljenem v zadnjem davčnem obračunu. Tožnik pa dobička ni imel in prav nasprotno, kot zmotno ugotavlja tožena stranka, tudi ni imel sredstev za plačilo prispevkov za socialno varnost. Slednji se mu kot samostojnemu podjetniku posamezniku avtomatično obračunajo vsakega 15. dne v mesecu, vendar to ne pomeni, da jih je tožnik tudi plačal. Kot izhaja iz citiranega sklepa DURS o davčni izvršbi z dne 31. 7. 2012, so prispevki za socialno varnost neporavnani. Tožnik opozarja, da je dejansko posloval z izgubo v višini 82.355,20 EUR in nima sredstev za plačilo predujma za kritje stroškov postopka osebnega stečaja, ki pa je procesna predpostavka za začetek stečajnega postopka. Zato meni, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila njegovo vlogo, ker meni, da izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Brez nje ne more začeti stečajnega postopka, kar po zakonu pravzaprav mora storiti glede na to, da je prezadolžen in nelikviden. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev vseh stroškov tega postopka ter prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in njenih dejanskih in pravnih razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno navaja, da se je pri odločitvi oprla na metodologijo, ki jo za ugotavljanje osebnega dohodka prosilca določa citirani Pravilnik, pri odločanju pa je upoštevala tudi obstoječo sodno prakso, ki jo prilaga odgovoru na tožbo (sodbe Upravnega sodišča št. II U 143/2011, II U235/2012 in II U 21/2012).

Sodišče je s sklepom št. I U 1685/2012 z dne 5. 12. 2012 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 2. odstavka 15. člena ZSVarPre, ker je menilo, da je v povezavi s 14. členom ZBPP v neskladju z 2. in 14. členom Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče je z odločbo U-I 161/12-16 z dne 20. 2. 2014 odločilo, da je 14. člen ZBPP, kolikor se je na njegovi podlagi lastni dohodek prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače, ugotavlja na podlagi 2. odstavka 15. člena ZSVarPre, v neskladju z Ustavo.

K točki 1:

V skladu s 156. členom Ustave se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi sprožitve postopka pred Ustavnim sodiščem, nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča. Ker je Ustavno sodišče o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z zgoraj citirano odločbo, se v skladu s 156. členom Ustave postopek pred Upravnim sodiščem v obravnavani zadevi nadaljuje.

K točki 2:

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč v obsegu oprostitve plačila predujma za kritje stroškov stečajnega postopka in sestave predloga. Pri tem se je mesečni dohodek iz dejavnosti tožnika, ki je samska oseba in ima svoj s.p., ugotavljal na podlagi 2. odstavka 15. člena ZSVarPre v povezavi s 14. členom ZBPP ter Pravilnikom o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči (Pravilnik, Uradni list RS, št. 54/01 in 42/07), ki je s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-161/12-16 z dne 20. 2. 2014 bila spoznana kot neskladna z Ustavo, četudi je med trajanjem postopka pred Ustavnim sodiščem Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 99/13, v nadaljevanju: ZSVarPre-C) črtal 15. člen ZSVarPre, vendar je njegovo uporabo podaljšal do 31. 8. 2014 (1. in 3. odstavek 40. člena ZSVarPre-C). S tem pa je bila s citirano odločbo Ustavnega sodišča spoznana kot neskladna z Ustavo pravna podlaga, na katero se je oprla tožena stranka pri svoji odločitvi v izpodbijani odločbi. Zato je sodišče tožbi moralo ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker zakon oziroma na zakon oprt predpis ni bil pravilno uporabljen, pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po 2. odstavku 63. člena ZUS-1. V skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 mora pristojni organ nov upravni akt izdati v 30-ih dneh od dneva, ko prejme sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K točki 3:

Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani upravni akt odpravilo, je v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 presodilo, da mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka v pavšalnem znesku povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu po katerem se mu v skladu z 2. odstavkom 3. člena priznajo stroški v višini 285,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in če je tožnika, kot v konkretnem primeru, zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Sodišče o tožnikovem predlogu za taksno oprostitev ni posebej odločalo, ker je že na podlagi določila 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks.