Tax court dismisses tax exemption claim for capital gains on property sale due to lack of permanent residence registration.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

[JEDRO]

V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje vse tri obligatorne pogoje iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 za oprostitev plačila dohodnine od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala - stanovanja. Pri tem ni spora, da je imel tožnik pred odsvojitvijo stanovanje v lasti najmanj tri leta in da je v njem tudi dejansko bival zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Sporno pa ostaja, ali je imel v stanovanju prijavljeno stalno prebivališče. Po mnenju sodišča omenjeni pogoj ni izkazan, tudi z upoštevanjem omejitev, ki jih za tožnika prinaša Zakon o tujcih. Tožnik je imel namreč v evidenci registra stalnega prebivalstva prijavljeno začasno prebivališče na naslovu odsvojenega stanovanja le od 22. 7. 2010 do 22. 7. 2011, kar pa je glede na 2. točko drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 premalo za oprostitev dohodnine. Ob tem sodišče pripominja še, da mora biti prijava prebivališča dejansko izkazana z ustreznimi potrdili.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od osvojitve nepremičnin od davčne osnove 20.257,57 EUR po stopnji 15 % v znesku 3.038,64 EUR. Ta mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi se sklicuje na 326. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ugotavlja, da je zavezanec v napovedi za odmero dohodnine pri obveznosti ob pridobitvi uveljavljal strošek zneska davka na promet nepremičnin v višini 2.023,87 EUR, iz pogodbe o nakupu z dne 27. 10. 2005 pa je razvidno, da pri nakupu ni plačal davka na promet nepremičnin. Zato mu tega stroška ni mogoče priznati.

V napovedi je uveljavljal tudi oprostitev plačila dohodnine od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanja na podlagi drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Davčni organ je sam zaprosil za podatke o stalnem prebivališču zavezanca. Iz dopisa Upravne enote Ljubljana z dne 29. 12. 2010 je razvidno, da je imel zavezanec prijavljeno začasno prebivališče na naslovu za vročanje ... z veljavnostjo od 22. 7. 2010 – 22. 7. 2011. Zavezanec tako pogoja v zvezi s triletnim stalnim prebivališčem ni izpolnil. Zato mu oprostitve plačila dohodnine od dobička iz kapitala ni mogoče priznati. Zavezancu pa se priznajo zahtevani normirani stroški in znesek davka, ki ga je plačal ob osvojitvi nepremičnine.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-05-143/2011 z dne 19. 11. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da, upoštevaje 2. točko drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, v zadevi ni sporno, da je imel pritožnik stanovanje na naslovu ... v lasti več kot zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Tudi ni sporno, da je v njem dejansko prebival vsa zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Sporno pa je, ali je imel v tem stanovanju zadnja tri leta pred odsvojitvijo prijavljeno stalno prebivališče. V nadaljevanju se pritožbeni organ sklicuje na določbo 3. točke tretjega člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb), pri čemer poudarja, da mora stalno prebivališče in spremembo naslova posameznik po določbi 6. člena ZPPreb prijaviti pristojnemu organu v 8 dneh od naselitve. Dovoljenje za stalno prebivanje se po določbi prvega odstavka 93. člena Zakona o tujcih lahko izda državljanu EU, ki v Republiki Sloveniji prebiva neprekinjeno pet let na podlagi potrdila o prijavi prebivanja. V konkretnem primeru zavezanec, ki ni državljan Republike Slovenije, je pa državljan EU, niti ne more v prvih letih prebivanja v Sloveniji prijaviti stalnega prebivališča, pač pa le začasno. Ne da bi se pritožbeni organ spuščal v vprašanje, ali bi bilo v takšnih izjemnih primerih mogoče upoštevati tudi prijavljeno začasno prebivališče, pa je potrebno ugotoviti, da zavezanec na naslovu ..., ni imel prijavljenega niti začasnega prebivališča vsaj tri leta pred odsvojitvijo. Tako eden izmed treh pogojev za priznanje oprostitve plačila dohodnine od dobička iz kapitala ni izpolnjen. Zato te oprostitve ni mogoče priznati.

Tožnik v tožbi poudarja, da je dne 27. 10. 2005 kupil nepremičnino, to je stanovanje na naslovu ... za kupnino 101.193,00 EUR. Isto nepremičnino je prodal 21. 12. 2010 za znesek 126.250,00 EUR. Davčni urad pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine ni upošteval dejstva, da tožnik po njegovem izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Poudarja, da je vse od nakupa pa do prodaje stanovanja v njem dejansko tudi prebival. Tako je bil na tem naslovu tudi prijavljen. Da je v tistem času bival na naslovu ..., priča tudi dokumentacija vpisa njegove dejavnosti v AJPES.

Na ta naslov so bile naslovljene tudi dohodninske odločbe v zvezi z njegovo dejavnostjo ter številni drugi dokumenti. Čeprav je tožeča stranka italijanski državljan, pa že vse od leta 2005 živi v Sloveniji. Tu opravlja tudi svojo prevajalsko dejavnost, ki mu pomeni edini vir preživljanja. Stanovanje je za tožečo stranko v praksi predstavljalo obliko stalne naselitve, saj se je v Italijo vračal le še občasno na obiske. O slednjem bi vedeli izpovedati njegovi domači in sosedje v stanovanjskem bloku na naslovu .... Pravna praksa je pri presoji obstoja pogojev iz 96.

člena ZDoh-2 izoblikovala pravni pojem glavnega prebivališča, ki predstavlja bivališče, v katerem lastnik določenega stanovanja večino časa prebiva. V konkretnem primeru tožeča stranka, glede na Zakon o tujcih, ob prodaji stanovanja sploh še ni mogla pridobiti dovoljenja za prijavo stalnega prebivališča. Zato formalnega pogoja iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ni mogla izpolniti. Izpolnjevala pa je preostala dva pogoja. Glavno stanovanje je tako ves čas imela na naslovu ... Na tem naslovu je opravljala svojo dejavnost in živela skupaj s svojo družino ter ga smatrala za svoj dom.

Po mnenju tožnika je zakonodajalec dejanske položaje, kakršen je njegov, pri sestavljanju 96. člena ZDoh-2 po nerodnosti izpustil. Zato je potrebno omenjeno določbo razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti, ali je tožeča stranka dejansko stalno prebivala na navedenem naslovu ter mu v tem primeru omogočiti oprostitev plačila. V nadaljnji vlogi še navaja, da je tožeča stranka dne 19. 12. 2005 pri Upravni enoti Ljubljana vložila prošnjo za izdajo oziroma obnovo potrdila o prijavi prebivanja za državljana države članice Evropske unije.

Dne 19. 12. 2005 je UE Ljubljana do izdaje dokončne odločitve o prošnji tožeči stranki izdala potrdilo št. 214-14667/2005, ki je v spisu priloženo kot dokaz in na podlagi katerega je bila tožeča stranka upravičena do prebivanja do same izdaje dokončne odločbe. UE Ljubljana pa tožeči stranki dokončne odločitve o njeni vlogi nikoli ni vročila, zato je bila tožeča stranka od 19. 12. 2005 dalje v skladu z določbami Zakona o tujcih, upravičena prebivati v RS oziroma je potrebno šteti, da je imela v navedenem obdobju na spornem naslovu prijavljeno začasno prebivališče.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da se tožečo stranko oprosti plačila dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine pri prodaji stanovanja na naslovu ... na podlagi pogodbe z dne 21. 12. 2010. Tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne tudi nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da zavezanec ni državljan Republike Slovenije, pač pa državljan EU. Zato ne more v prvih letih prebivanja v Sloveniji prijaviti stalnega prebivališča, pač pa le začasnega. Glede slednjega pa je bilo ugotovljeno, da ga zavezanec na naslovu ... ni imel prijavljenega vsaj tri leta pred odsvojitvijo nepremičnin. Kot izhaja iz dopisa Upravne enote Ljubljana z dne 5. 11. 2012, je imel v obdobju od leta 2005 – 2011 prijavljeno začasno prebivališče na tem naslovu samo v obdobju od 22. 7. 2010 do 12. 1. 2011. Zato tožniku ni mogoče priznati oprostitve plačila dohodnine od dobička iz kapitala. Pogoj prijavljenega stalnega prebivališča iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, namreč ni izpolnjen. Sodišču zato predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDoh-2 na katere se davčni organ sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov ter jih na tem mestu ne ponavlja (71. člen ZUS-1).

Tudi po mnenju sodišča je v danem primeru med strankama sporno, ali tožnik izpolnjuje vse tri obligatorne pogoje iz 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, ki so potrebni za oprostitev plačila dohodnine od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala – stanovanja. Ni sporno, da tožnik izpolnjuje dva izmed omenjenih kriterijev, to je da je imel pred odsvojitvijo stanovanje na naslovu … v lasti najmanj tri leta ter da je v njem tudi dejansko bival zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Sporno pa ostaja, ali je imel v njem prijavljeno tudi stalno prebivališče. Tudi po mnenju sodišča omenjeni pogoj ni izkazan tudi z upoštevanjem omejitev, ki jih prinaša Zakon o tujcih za tožnika. Kot izhaja iz podatkov v spisu in kot med strankama tudi ne more biti sporno, je imel tožnik v evidenci registra stalnega prebivalstva prijavljeno začasno prebivališče na naslovu … le od 22. 7. 2010 do 22. 7. 2011. Slednje pa je tudi po mnenju sodišča glede na 2. točko drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 premalo za oprostitev dohodnine. Ob tem sodišče še pripominja, da mora biti prijava prebivališča dejansko izkazana z ustreznimi potrdili, ne pa zgolj smiselna, kot bi se dalo razbrati iz tožnikove pripravljalne vloge.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo po tem, ko je ugotovilo, da ne najde kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem nosi stroške spora v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama.