Appeal dismissed; employer loses on wrongful termination damages and vacation pay but appeal review barred by amount limits.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Revizija glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006 ter pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točki I. in II. izreka), se ne dopusti.

[JEDRO]

Ker je bilo predhodno pravnomočno razsojeno, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do vzpostavitve stanja, kot da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Upravičen je torej do nadomestila plače, ki bi jo prejemal, če bi v tem obdobju delal pri toženi stranki, in do regresa za letni dopust.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova: - regresa za letni dopust za leto 2004 obračunati 575,25 EUR, odvesti predpisani davek in ji izplačati neto 483,21 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2004 do plačila; - regresa za letni dopust za leto 2005 obračunati 593,66 EUR, odvesti predpisani davek in ji izplačati 498,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2005 dalje do plačila; in - regresa za letni dopust za leto 2006 obračunati 605,07 EUR, odvesti predpisani davek in ji izplačati neto 508,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2006 dalje do plačila (točka I. izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 1.969,61 EUR (točka II. izreka) ter obračunati in izplačati nadomestila plač za obdobje od 4. 2. 2004 do 31. 12. 2006 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto nadomestil od zapadlosti posameznega zneska do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.436,16 EUR v roku osmih dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožena stranka ves čas postopka opozarjala, da je tožnikova terjatev odškodninske narave, zato bi moral tožnik ravnati tako, da bi škodo čimbolj zmanjšal. Sodišče prve stopnje pa vseh tožnikovih ravnanj in opustitev v kritičnem obdobju ni pretehtalo. Tožnik je imel v obravnavanem obdobju nekaj možnosti zaposlitve, ki jih ni izrabil iz razlogov na njegovi strani. Novembra 2004 je imel možnost opravljati dela prodajnega zastopnika za podjetje K. d.o.o., ... Prav tako ni sprejel ustreznega dela v podjetju I., ker mu ni ustrezala plača, čeprav je bila višja kot pri toženi stranki. Pri podjetju A. d.o.o. je sicer delal za določen čas, vendar bi lahko opravljal dela tudi v naprej, če ne bi prišlo do ravnanj na njegovi strani, zaradi katerih podjetje dela ni želelo podaljšati. Vsa ta dejstva so pretrgala vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in vtoževano škodo. Tožena stranka nasprotuje tudi višini uveljavljene terjatve. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev določil postopka, ker naj bi bilo neskladje med razlogi sodbe in listinami v spisu, saj iz listin nedvomno izhaja, da bi lahko tožnik v spornem obdobju delal, sodišče pa mu je kljub temu prisodilo vse plače. Ker gre za odškodninsko terjatev, bi moral tožnik dokazati tako temelj kot višino svojega zahtevka, sodišče pa je dokazno breme prevalilo na toženo stranko, čeprav tožnik ni ponudil nobenega dokaza, tako glede temelja kot višine. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku prisodil več kot mu pripada. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, pri čemer je zaslišalo tožnika in vpogledalo celotno listinsko dokumentacijo v spisu, sprejelo pravilno dokazno oceno, ki jo je v zadostni meri obrazložilo tako z dejanskimi ugotovitvami kot pravnimi razlogi, ki med seboj niso v nasprotju. Zato uveljavljana bistvena kršitev postopka ni podana.

Ker je bilo s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 120/2004-18 z dne 25. 11. 2004, v zvezi s sodbo Višjega delovnega sodišča opr. št. Pdp 188/2005-2 z dne 2. 3. 2006 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 237/2006 z dne 24. 10. 2006 pravnomočno razsojeno, da je bila tožniku dne 3. 2. 2004 nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, tožena stranka pa ga je bila dolžna z 4. 2. 2004 vrniti na delo, je tožnik za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do vzpostavitve takšnega stanja, kot da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, po splošnih pravilih civilnega prava. Upravičen je torej tako do nadomestila plače, ki bi jo prejemal, če bi v tem obdobju delal pri toženi stranki, kot tudi do regresa za letni dopust, ki ga v obravnavanem primeru uveljavlja. Tožena stranka sicer utemeljeno navaja, da si je dolžan delavec prizadevati, da je to prikrajšanje v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja čim manjše, vendar je zmotno razlogovanje tožene stranke, da gre za „čisto“ odškodninsko terjatev, ki bi imela podlago v 131. in naslednjih členih Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Posledično navedenemu tožniku ni treba dokazovati elementov civilnega delikta, temveč zadošča, da na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavlja denarne zahtevke iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko je na toženo stranko „prevalilo“ dokazno breme glede dokazovanja „škode“ oziroma da je ugodilo zahtevku, ne da bi tožnik ponudil dokaze glede temelja in višine tožbenega zahtevka.

V zvezi z višino zahtevka za plačilo nadomestila plač je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je tožnik v obravnavanem obdobju prizadeval najti zaposlitev. Svojo odločitev je oprlo na prepričljivo izpoved zaslišanega tožnika, da je iskal zaposlitev, ki jo je v celoti potrdil dopis Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, območne službe ..., št. ... z dne 12. 7. 2007. Iz citiranega dopisa izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri A. d.o.o. za določen čas od 17. 8. 2004 do 31. 8. 2004, po izteku zaposlitve pa se je ponovno vpisal v evidenco brezposelnih, posredovan pa je bil tudi na razgovore za vključitev v program javnih del, vendar ni bil izbran, tudi sam pa je opravljal razgovore in aktivno iskal zaposlitev. Pri tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da glede na povsem nedokazane trditve oziroma špekulacije tožene stranke glede tožnikove zaposlitve pri A. d.o.o., sodišču prve stopnje sploh ni bilo potrebno posebej poizvedovati pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje glede tožnikovih aktivnosti v času brezposelnosti. Posledično je bil utemeljeno zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje direktorja A. d.o.o., saj je tožnik pojasnil, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena le zaradi priprav na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni in da pri delu v tem podjetju ni bilo nobenih konfliktov. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi se tožnik lahko zaposlil pri podjetju I., saj je tožnik pojasnil, da bi se moral preseliti v Ljubljano, ker mu potnih stroškov na relaciji K. - Ljubljana podjetje ne bi povrnilo, ponujena plača 150.000,00 SIT pa ni bila bistveno večja od tiste pri toženi stranki, ter z njo ne bi mogel „preživeti“ v Ljubljani, oziroma pokriti vseh stroškov. Ker je bilo že zgoraj navedeno, da zahtevka ni mogoče obravnavati po 131. členu OZ, tožniku ni mogoče očitati, da naj bi „prekinil vzročno zvezo“ med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, ker naj ne bi sprejel ponujenih zaposlitev, vendar izvedeni dokazi ne dajejo podlage za sklepanje, da tožnik v času trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi zmanjševal prikrajšanja.

Ker je glede višine nadomestila plače tožnik tožbeni zahtevek postavil tako, da je upošteval s pogodbo o zaposlitvi z dne 24.10.2003 (priloga A3) določen količnik v višini 1,85 izhodiščne plače za I. tarifni razred - 146.947,33 SIT oziroma 613,20 EUR, ter uskladitev s Kolektivno pogodbo za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti (Ur. l. RS št. 5/98, s spremembami v nadaljevanju: KPtoupd) od avgusta 2004 za 5.500,00 SIT (Ur. l. RS št. 106/2004) v znesku 152.447,33 SIT oziroma 636,15 (tožnik uveljavlja samo 631,15 EUR) in od avgusta 2005 z uskladitvijo 5.600,00 SIT (Ur. l. RS št. 94/2005), torej 158.047,33 SIT oziroma 659,52 EUR, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnikov izračun nepravilen, bi morala to argumentirano izpodbijati, podati svoj izračun ali po potrebi predlagati izvedbo ustreznih dokazov, ki bi dokazovali njene trditve. Ker pa tega ni storila, preizkus po uradni dolžnosti pa pokaže, da je izračun pravilen, oziroma povsem primerljiv z javno objavljenimi podatki glede izhodiščnih plač po panožni kolektivni pogodbi, je pritožba v tem delu neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožnik uveljavlja plačilo regresa za letni dopust za leto 2004, 2005 in 2006 in plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi regres za letni dopust plačala, niti ni ugovarjala višini regresa, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo na podlagi določil KPtoupd. Po 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS št. 40/1997, s spremembami; v nadaljevanju: SKPgd), ki je še veljala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in je določal, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, dolžan delodajalec delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo povprečno plačo tožnika v zadnjih treh mesecih, je bilo tudi v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodeno.

Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s 1. odst. 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevki iz naslova regresa za letni dopust in pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne presegata zneska 4.172,93 EUR. Zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper sodbo ne dopusti.