Appeal court dismisses invalidity pension claim because mandatory Slovenian insurance coverage ended before the foreign coverage ceased.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe toženca št. ... z dne 26.10.2004 in z dne 18.11.2004 in št. ... z dne 17.12.2004 ter št. ... z dne 20.5.2004 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 22.6.2003, se stroškovno zavrne.“

[JEDRO]

Za tožnika, ki je bil v sodni register kot družbenik in poslovodja zasebne družbe vpisan od 9. 4. 2002 do 9. 3 2004, in v Sloveniji ni bil zavarovan na drugi podlagi, je toženec po uradni dolžnosti utemeljeno ugotovil lastnost zavarovanca za to obdobje, saj je obstajalo pravno razmerje, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pravico do invalidske pokojnine ima tožnik (kot invalid I. kategorije invalidnosti) od prenehanja zavarovanja (pri tožencu) dalje, kljub temu da mu je zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja (na Slovaškem) prenehalo že dne v letu 2003, zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 22. 6. 2003 neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 26.10.2004 in z dne 18.11.2004 ter odločbo št. ... z dne 17.12.2004 ter datum 9.3.2004 v odločbi št. ... z dne 20.5.2004 nadomestilo z datumom 22.6.2003. Obenem je odločilo, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške postopka v višini 124.135,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni sporno, da je bil tožnik od 1.2.1993 do 21.6.2003 neprekinjeno pokojninsko in invalidsko zavarovan na Slovaškem, to je v državi, s katero je bila sklenjena konvencija o socialnem zavarovanju. Omenjena konvencija pa ne vsebuje takoimenovanih koordinacijskih pravil in ne ureja dvojnih zavarovanj. To problematiko je uredila šele uredba EU 1407/71 o uporabi sistemov socialne varnosti, po kateri od 1.5.2004 izrecno niso več dovoljena dvojna zavarovanja. Ker vprašanje dvojnega zavarovanja bilateralno ni bilo urejeno, je v konkretnem primeru potrebno v zvezi z obveznim zavarovanjem uporabljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in v skladu s tem določbo 2. odstavka 15. člena. Ker tožnik v spornem obdobju v Republiki Sloveniji ni bil zavarovan na drugi podlagi, glede na izpis iz sodnega registra pa je razvidno, da je bil nedvomno lastnik in poslovodna oseba zasebne družbe A. d.o.o. od 9.4.2002 do 9.3.2004, je nastalo pravno razmerje, ki je po samem zakonu podlaga za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, toženec pa je za tožnika upravičeno ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti. Nerazumljivo je razlogovanje sodišča, da bi moral tožnika na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti odjaviti iz zavarovanja, ko pa sploh ni bil obvezno zavarovan. Razen tega pa se določba 2. odstavka 55. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju ZMEPIZ) za poslovodne osebe ne uporablja. V skladu s temi predpisi se za to kategorijo zavarovancev ne določa pogoja zdravstvene sposobnosti. Edini pogoj za prenehanje zavarovanja je za te zavarovance skladno z določbo 33. člena ZPIZ-1, izbris iz ustreznega registra. Meni, da so odločitve v izpodbijanih odločbah pravilne in da mu je sodišče neutemeljeno naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ter skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti preizkusilo zadevo še glede absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu v takšnem obsegu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe ZPIZ-1 in ZMEPIZ.

V obravnavani zadevi je sporno dvoje vprašanj in sicer, ali so bili pri tožniku izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje v Sloveniji po 33. členu ZPIZ-1 in od katerega datuma je upravičen do invalidske pokojnine, ali od 9.3.2004 ali pa od 22.6.2003. Sporni sta namreč dokončna odločba toženca št. ... z dne 18.11.2004 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 26.10.2004 ter dokončna odločba št. ... z dne 17.12.2004 v zvezi s prvostopno odločbo, opr. št. ... z dne 20.5.2004.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik do 21.6.2003 pokojninsko in invalidsko zavarovan na Slovaškem, to je v državi, s katero je bila sklenjena konvencija o socialnem zavarovanju. Vendar pa omenjena konvencija vprašanja dvojnega zavarovanja ne ureja in kot pravilno poudarja pritožba, ne vsebuje takoimenovanih koordinacijskih pravil. V pravnorelevantnem obdobju v Sloveniji tudi še ni veljala uredba EU 1407/71, ki dvojno zavarovanje izrecno prepoveduje. Glede obveznega zavarovanja je v konkretnem primeru za to podlaga edino ZPIZ-1 in ZMEPIZ.

ZPIZ-1 v 2. odstavku 15. člena določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Zavarovalno razmerje glede na 2. odstavek 7. člena ZPIZ-1 nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Pomeni, da je obvezno zavarovanje iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja vezano na obstoj pravnega razmerja.

Iz izpisa sodnega registra z dne 6.5.2002 in sklepa o razrešitvi in imenovanju direktorja družbe št. 2004/138 z dne 9.3.2004 izhaja, da je bil tožnik od 9.4.2002 do 9.3.2004 lastnik in poslovodna oseba zasebne družbe A. d.o.o..

Tožniku, ki po podatkih v matični evidenci od 1.5.1992 ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, je toženec po uradni dolžnosti skladno z določbo 50. člena ZMEPIZ v zvezi z 49. členom zakona, ugotovil obstoj lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.o.o., v kateri je bil hkrati poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena in sicer do 9.3.2004, ko mu je lastnost zavarovanca na tej podlagi, ker ni bil več registriran kot lastnik in poslovodna oseba zasebne družbe A. d.o.o., prenehala. Edini pogoj za prenehanje zavarovanja je za lastnike družb in za poslovodne osebe skladno z določbo 33. člena ZPIZ-1 izbris iz ustreznega registra. Za to kategorijo zavarovancev namreč statusni predpisi ne določajo pogoja zdravstvene sposobnosti in zanje tudi ne velja 2. odstavek 55. člena ZMEPIZ.

Z dnem prenehanja zavarovanja v Sloveniji, to je od 9.3.2004, je tožnik izpolnil pogoje, določene v 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kot je pravilno odločil toženec, ne pa že z dnem 22.6.2003, ko je bil odjavljen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na Slovaškem, saj za to ni nobene pravne podlage.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno v izreku in sicer zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 22.6.2003, zavrnilo pa tudi tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka in sicer skladno z določbo 154. člena ZPP.