Administrative court dismisses free legal aid claim due to expired statute of limitations for legal remedy.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP praviloma ni izpolnjen v zadevah, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot je npr. nedovoljenost pravnega sredstva ali zamuda roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči v zvezi z obnovo postopka v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 530/93, ki je bila vložena dne 21. 3. 2013. V obrazložitvi se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, pri čemer je pomembno predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva. Tožnikova prošnja za dodelitev BPP se nanaša na predlog za obnovo postopka v pravdni zadevi, ki je bila pravnomočno zaključena dne 7. 6. 1995. Iz tožnikove vloge izhaja, da je razlog za obnovo, da je izvedel za nova dejstva oziroma pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi lahko bila izdana zanj ugodnejša odločba. Po prej veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki ga je treba uporabiti v tej zadevi, je bil objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz navedenega razloga pet let, kar pomeni, da je ta rok pretekel 7. 6. 2000. Tožnik po tem datumu nima več možnosti uspešno uveljavljati želenega pravnega sredstva, zato toženka ocenjuje, da je zadeva, za katero tožnik želi BPP, očitno nerazumna in vsebinski pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP ni izpolnjen.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se „postopek III P 530/93“ opira na neresnično vsebino izvedenskega mnenja, kar dokazuje z mnenjem ortopedskega konzilija (1999) in ostalimi izvidi. Opisuje škodni dogodek, njegove posledice in potek postopka, v zvezi s katerim zatrjuje, da ni res, da se je „sporni zlom hrbtenice L1TH12“ zgodil že pred letom 1988. Že sodišču v Domžalah je predložil mnenje ortopedskega konzilija, ki je verodostojnejše od izvedenskega mnenja. Tako meni tudi strokovna direktorica kliničnega centra. Zato je vložil vlogo v prej navedeni pravdni zadevi in nujno potrebuje „odvetnika po BPP“. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, poleg tega pa naj ga oprosti stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ter pri svojih navedbah, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v celoti sprejema razloge, ki jih je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in njeno ugotovitev, da tožnik zaradi preteka zakonskega roka za vložitev pravnega sredstva, v zvezi s katerim je zaprosil za pravno pomoč, v postopku s tem pravnim sredstvom nima razumnih možnosti za uspeh, zaradi česar ni izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Sodišče zato teh razlogov ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP praviloma ni izpolnjen v zadevah, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot je npr. nedovoljenost pravnega sredstva ali zamuda roka (prim. npr. sodbo Upravnega sodišča RS I U 111/2012). V obravnavani zadevi tožnik ne navaja nobenih dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče o preteku roka za vložitev želenega pravnega sredstva sklepati drugače od ugotovitev toženke. Sodišče zato tudi v tem pogledu ne dvomi v te ugotovitve, iz katerih izhaja, da za dodelitev BPP ni bil izpolnjen vsebinski pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik je v tožbi sicer predlagal „oprostitev vseh stroškov postopka in taks“, vendar sodišče ugotavlja, da je taks oproščen že na podlagi zakona (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah), drugih stroškov postopka pa ne uveljavlja, zato o tej prošnji ni odločalo posebej.