Administrative court dismisses appeal for procedure renewal due to lack of proven legal interest in construction permit case.

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožnica je v predlogu za obnovo postopka, kot v pritožbi zoper izpodbijani sklep navedla zgolj to, da je lastnica nepremičnin v območju urejanja, v katerem je predvidena obravnavana gradnja, zaradi ozkega območja OPPN pa vsaka gradnja infrastrukture posega v njene interese. Pri tem ni navedla niti tega, v katere interese naj bi bilo poseženo, ne tega, na kakšen način naj bi prišlo do tega posega. Takšne navedbe pa zaradi svoje splošnosti povsem onemogočajo presojo, ali bi tožnica s svojo udeležbo res varovala svojo pravno korist, zato se sodišče strinja s presojo toženke, da ni verjetno izkazala okoliščin, na katere opira predlog za obnovo postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-2341/2010-23 z dne 10. 8. 2011, ki je bilo izdano investitorju A. d.o.o. (v tej zadevi prizadeti stranki) za gradnjo telekomunikacijske kabelske kanalizacije na tam naštetih zemljiščih. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica predlog vložila iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot lastnica parcel, ki se nahajajo v istem območju urejanja OPPN kot nepremičnine prizadete stranke, ki so predmet posega. Zato je zanjo „ključnega pomena vsako opravilno dejanje, še posebej morebitna izdaja gradbenega dovoljenja“, glede na ozko območje OPPN pa gradnja vseh predvidenih objektov infrastrukture nedvomno posega v njene interese. Toženka meni, da tožnica zgolj na podlagi lastništva nepremičnin v istem območju urejanja ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v upravnem postopku. Predvidena gradnja v te nepremičnine, oddaljene več kot 60 m, ne bo posegala ali nanje vplivala, prav tako ne bo posegala ali vplivala na komunalno in energetsko infrastrukturo, s katero so opremljena tožničina zemljišča.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep, v obrazložitvi svoje odločbe pa se strinja s prvostopenjskim organom, da tožnica ni izkazala pravnega interesa, ki je pogoj za udeležbo v postopku. Dodaja, da bi tožnica lahko s predlogom za obnovo postopka uspela le, če bi izkazala, da bo zaradi nameravane gradnje prizadet njen pravni položaj, česar ni storila.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pavšalna, saj se organ sklicuje le na oddaljenost njene nepremičnine od nameravane gradnje, kar ne more biti razlog za ugotovitev, da gradnja ne posega v njene pravne interese. Ne prvostopenjska, ne drugostopenjska upravna odločba se nista ukvarjali z vprašanjem vplivnega območja nameravane gradnje. Ni dopustno, da se z odgovornostjo za izkazovanje posega v tožničino zemljišče bremeni tožnico in se to uporablja kot razlog, „da se ji ne pusti v postopek“, v katerem bi lahko uveljavlja varstvo svojih pravnih koristi. Kabelska kanalizacija, ki je predmet gradbenega dovoljenja, je namenjena izključno za potrebe trgovskega centra ..., gradnjo tega centra pa je treba gledati kot celoto, ki posega v tožničine pravne koristi. To priznava tudi prizadeta stranka, ki je v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za trgovski center in v poročilu o vplivih tega centra na okolje navedla tudi vplive na tožničine nepremičnine. Na tej podlagi je bil tožnici v teh postopkih priznan status stranske udeleženke. Zato ni razloga, da ji ne bi bil tak status priznan tudi v obravnavanem primeru. Da je izpodbijana odločitev arbitrarna, izhaja tudi iz postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo vročevoda, ki je potekal pred istim upravnim organom, in v katerem je bil tožnici brez težave priznan status stranske udeleženke. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ugodi njenemu predlogu za obnovo postopka, oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo meni, da tožnica ni v ničemer izkazala svojega pravnega interesa. Zavrača tudi tožbene navedbe o pavšalnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa ter o tem, da je treba gradnjo trgovskega centra ... gledati kot celoto, saj meni, da je izdaja gradbenih dovoljenj za gradnjo infrastrukture stvar ločenih postopkov, v katerih se posebej ugotavlja tudi obstoj pravnega interesa za sodelovanje v postopku. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožnici naloži povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki izjemoma in pod natančno opredeljenimi pogoji omogoča, da se postopek, na podlagi katerega je bila izdana odločba, zoper katero ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, deloma ali v celoti obnovi. Ker gre za izredno pravno sredstvo, ki posega v dokončne oziroma pravnomočne upravne odločbe, je treba zakonske določbe, ki opredeljujejo pogoje za dovolitev obnove postopka, razlagati restriktivno.

Po 265. členu ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog (…). Tožnica je v predlogu za obnovo postopka uveljavljala razlog iz 9. točka 260. člena ZUP, torej, da bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana. To pomeni, da bi morala v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, iz katerih bi izhajala njena pravica do udeležbe v postopku.

Po razveljavitvi prvega in drugega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, morajo pristojni organi glede določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja odločati skladno z določbami ZUP in tistih materialnih predpisov, ki določajo pravno korist oseb, ki zatrjujejo pravni interes za sodelovanje v tem postopku (36. točka obrazložitve navedene odločbe).

ZUP vprašanje udeležbe v postopku ureja v prvem odstavku 43. člena, kjer določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist.

Položaj stranskega udeleženca je torej mogoče dobiti le zaradi varstva osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa tudi zaradi varstva javne ali dejanske koristi. Povedano drugače: da bi tožnica v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja dosegla status stranskega udeleženca, bi morala izkazati, da nameravana gradnja posega v njene neposredne interese, ki izhajajo iz njenega lastništva nepremičnin na vplivnem območju te gradnje ter temeljijo na določbah ZGO-1, prostorskega akta ali drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja. Tožničine koristi, ki nimajo podlage v zakonskih in podzakonskih aktih, ki jih je treba upoštevati pri izdaji gradbenega dovoljenja, so njene dejanske koristi, na podlagi katerih ne more doseči statusa stranskega udeleženca. Takšno stališče poleg prej navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. odločbe X Ips 329/2010, I Up 118/2002 in I Up 183/2006).

Kot pravilno navaja toženka, je tožnica tako v predlogu za obnovo postopka, kot v pritožbi zoper izpodbijani sklep navedla zgolj to, da je lastnica nepremičnin v območju urejanja, v katerem je predvidena obravnavana gradnja, zaradi ozkega območja OPPN pa vsaka gradnja infrastrukture posega v njene interese. Pri tem ni navedla niti tega, v katere interese naj bi bilo poseženo, ne tega, na kakšen način naj bi prišlo do tega posega. Takšne navedbe pa zaradi svoje splošnosti povsem onemogočajo presojo, ali bi tožnica s svojo udeležbo res varovala svojo pravno korist, zato se sodišče strinja s presojo toženke, da ni verjetno izkazala okoliščin, na katere opira predlog za obnovo postopka.

Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora med drugim preizkusiti, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP), sicer predlog s sklepom zavrže (drugi odstavek istega člena). Glede na gornjo obrazložitev je bila toženkina ugotovitev, da tožnica ni verjetno izkazala obstoja okoliščine, na katero je opirala predlog za obnovo postopka, pravilna in v skladu z zakonom, zato je bila pravilna in v skladu z navedeno določbo prvega odstavka 267. člena ZUP tudi njena odločitev o zavrženju tega predloga.

Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica ni navedla nobenega razloga, iz katerega nadaljnjih okoliščin, na katere se sklicuje v tožbi, ne bi mogla navajati že v upravnem postopku, zato gre v smislu navedene zakonske določbe za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne more obravnavati.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je odločilo brez glavne obravnave, na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.