Administrative court dismisses appeal against rejection of appeal due to lack of standing and lack of legal basis for appeal.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's appeal against the defendant's rejection of the plaintiff's prior appeal, ruling that the defendant lacked jurisdiction. The court found the original appeal inadmissible because no law authorized appeals against appointment decisions, meaning the defendant could not simply reject it without first transferring it to the competent authority. Consequently, the court set aside the rejection and remanded the case for the defendant to formally reject the appeal under the correct procedure, preserving the plaintiff's right to file a subsequent administrative lawsuit.
Legislator headnote
AI generated4th paragraph of Article 65 of the Administrative Procedure Act; 1st paragraph of Article 240 of the Administrative Procedure Act; 7th paragraph of Article 215 of the Administrative Procedure Act: When an administrative body rejects an appeal due to lack of jurisdiction without first transferring it to the competent authority, the rejection is invalid, and the body must transfer the appeal for formal rejection, thereby preserving the applicant's right to initiate an administrative lawsuit.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožbi se ugodi,
sklep
Vlade Republike Slovenije,
Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. 10051-696/2012/2 z dne 21. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
[JEDRO]
Toženka bi tožnikovo pritožbo morala odstopiti prvostopenjskemu organu, ki bi jo moral v okviru predhodnega preizkusa, kljub napačnemu pravnemu pouku, na podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP, zavreči. V tem primeru dobi tožnik na podlagi sedmega odstavka 215. člena ZUP tudi možnost, da zoper sklep o zavrženju njegove zahteve za vročitev odločbe sproži upravni spor, saj mu teče rok za tožbo v upravnem sporu od dneva vročitve odločbe, s katero je njegova pritožba zavržena.
[OBRAZLOŽITEV]
Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep Ministrstva za pravosodje in javno upravo št. 100-262/2012/13 z dne 24. 8. 2012, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za vročitev odločbe o ponovnem imenovanju mag. A.A. na položaj načelnika Upravne enote Domžale. Svojo odločitev je oprla na določbo četrtega odstavka 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je ugotovila, da ni pristojna za odločanje o pritožbi in ker ni mogla ugotoviti, kateri organ je pristojen za odločanje.
Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP, zato sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki, da njegovo pritožbo odstopi pristojnemu organu.
Tožba je utemeljena.
Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da ni pristojna za odločanje o tožnikovi pritožbi
zoper sklep Ministrstva za pravosodje in javno upravo št. 100-262/2012/13 z dne 24. 8. 2012. V zadevi namreč ne gre za odločanje na podlagi 35. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), niti toženka ni pristojna za odločanje o pritožbi zoper odločbo o imenovanju načelnika upravne enote (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 13/2006 z dne 17. 5. 2006). Ni pa pravilna odločitev o zavrženju te pritožbe.
Četrti odstavek 65. člena ZUP določa, da če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega
dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja
pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.
Iz citiranih določb izhaja, da lahko upravni organ, ki ni pristojen za odločanje o vlogi, to vlogo zavrže, le tedaj, če ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen. V obravnavanem primeru je sklep, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo, izdalo ministrstvo. Po določbi tretjega odstavka 13. člena ZUP je v primeru, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, pritožba dovoljena samo v primeru, da tako določa zakon. Ker ZUP niti ZJU takšne določbe nimata, pritožba v obravnavani zadevi ni dovoljena.
Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za položaj, ko toženka zaradi pomanjkanja dejstev ne bi mogla ugotoviti, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, saj pritožba sploh ni dovoljena.
Toženka bi zato tožnikovo pritožbo morala odstopiti prvostopenjskemu organu, ki bi moral pritožbo v okviru predhodnega preizkusa, kljub napačnemu pravnemu pouku, na podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP, zavreči. V tem primeru dobi tožnik na podlagi sedmega odstavka 215. člena ZUP tudi možnost, da zoper sklep o zavrženju njegove zahteve za vročitev odločbe sproži upravni spor, saj mu teče rok za tožbo v upravnem sporu od dneva vročitve odločbe, s katero je njegova pritožba zavržena.
Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), ki bo morala tožnikovo pritožbo odstopiti organu prve stopnje v obravnavanje po opisanem postopku.
Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).