Administrative court dismisses appeal regarding free legal aid rejection due to clerical date error deemed immaterial.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za BPP 24. 12. 2012, v popisu spisa pa je navedeno, da je bila odločba izdana 3. 7. 2013. Pri drugem od navedenih zapisov datuma gre zato po presoji sodišča za očitno pomoto. Ta pomota v ničemer ne vpliva na voljo upravnega organa, kot je izražena v izreku izpodbijane odločbe, zato sodišče meni, da ni razloga, da je ne bi bilo mogoče obravnavati v smislu pomote iz prvega odstavka 223. člena ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V obrazložitvi se sklicuje na spremembo 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki je stopila v veljavo 15. 6. 2013, in po kateri v primeru, če predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnik, ki je pravna oseba, ni dolžan založiti predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Če sredstva na dolžnikovem računu ne zadoščajo za plačilo predujma in upravitelj oceni, da njemu poznano dolžnikovo premoženje ne zadošča niti za poplačilo stroškov stečajnega postopka, lahko pozove upnike, da znesek predujma iz prvega odstavka tega člena plačajo sami. Če zneska predujma nihče ne plača, sodišče na predlog upravitelja izda sklep o izbrisu dolžnika iz sodnega registra. Toženka zato ugotavlja, da dodelitev BPP v obliki oprostitve plačila predujma ni več razumna v smislu 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se poleg finančnega in premoženjskega stanja prosilca kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba datirana z datumom 3. 7. 2012. Meni, da je takšna odločba v nasprotju s samo seboj, saj na ta datum sploh še ni vložila zahteve za dodelitev BPP. Poleg tega je odločbo prejela več kot leto dni po njenem nastanku, kar je „če že ne sporno, pa vsaj nenavadno“. Izpodbijana odločba se opira na zakonsko določbo, ki je pričela veljati s 15. 6. 2013, torej skoraj leto po tem, ko je bila odločba izdana. To pomeni, da je odločba vzpostavila veljavnost te zakonske določbe za nazaj, torej retroaktivnost, ki je protiustavna. Tožnica zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi), izda odločbo, s katero bo tožnici odobrila dodelitev BPP ter odloči, da „stroški celotnega postopka bremenijo toženo stranko“.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da gre pri navedbi datuma za očitno pisno pomoto, saj je datum pravilno naveden v glavi odločbe. Tožničine navedbe glede kontradiktornosti, nezakonitosti in retroakitvnosti odločbe so zato neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja s stališčem toženke, da gre pri navedbi datuma na koncu izpodbijane odločbe za očitno pisno pomoto, ki ni mogla vplivati na zakonitost te odločbe.

Po prvem odstavku 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) sme organ, ki je odločbo izdal, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. To pomeni, da gre za pomote, ki ne morejo vplivati na zakonitost odločbe, in zato tudi niso predmet postopkov s pravnimi sredstvi. Navedeno zakonsko besedilo za take pomote postavlja kriterij „očitnosti“, tako po enotni upravnosodni praksi (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 1038/2006 z dne 23. 9. 2009), kot po stališčih teorije (prim. npr. Androjna – Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 429) pa gre za pomote, ki ne vplivajo na vsebino odločitve oziroma na to, kakšno voljo upravnega organa izraža izrek odločitve.

V izpodbijani odločbi se datum, ko je bila ta odločba izdana, pojavlja dvakrat, in sicer na koncu uvoda (3. julij 2013) in na koncu odločbe, pred podpisom (3. julij 2012). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za BPP 24. 12. 2012, v popisu spisa pa je navedeno, da je bila odločba izdana 3. 7. 2013. Pri drugem od navedenih zapisov datuma gre zato tudi po presoji sodišča za očitno pomoto. Ta pomota v ničemer ne vpliva na voljo upravnega organa, kot je izražena v izreku izpodbijane odločbe, zato tudi sodišče meni, da ni razloga, da je ne bi bilo mogoče obravnavati v smislu pomote iz prvega odstavka 223. člena ZUP. Gre torej za pomoto, ki sama po sebi ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe in jo lahko toženka vsak čas popravi s sklepom (drugi odstavek 223. člena ZUP).

Kaj drugega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, ki tudi sicer temeljijo izključno na navedeni pomoti. Kot je bilo obrazloženo, ta pomota na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati, drugih razlogov pa tožnica ne navaja, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnica je v tožbi sicer zahtevala tudi povračilo stroškov, vendar teh stroškov ni v ničemer specificirala, zato sodišče o tej zahtevi ni moglo odločiti; pripominja pa, da v primeru, če tožbo zavrne, v vsakem primeru vsaka stranka trpi svoje stroška postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).