Administrative court dismisses free legal aid claim where applicant's share of non-residential property exceeds statutory asset limit.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Neutemeljen je tožbeni očitek prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da s stanovanjem, ki ga ima v solasti, ne more razpolagati.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev odškodninske tožbe zoper UKC Maribor. V svoji obrazložitvi navaja, da je na podlagi določb 12. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) najprej ugotavljala finančni položaj tožnika. Na podlagi navedb tožnika in vpogleda v register Geodetske uprave RS (GURS) in zemljiško knjigo ugotavlja, da sta tožnik in njegova žena, A.A., vsak do 1/2 lastnika stanovanja, v katerem živi tožnik z družino, ki glede na uporabno površino predstavlja primerno stanovanje in se kot tako ne šteje v premoženje tožnikove družine. Nadalje ugotavlja, da je tožnik tudi do 1/3 lastnik stanovanja, v katerem ne živi in sicer stanovanja št. 23 v stavbi št. 1316, k.o. …, katerega vrednost po podatkih GURS znaša 87.111,00 EUR, 1/3 torej 29.037,00 EUR. To pa presega vrednost 13.780,00 EUR, zaradi česar tožnik finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP in 4. točko prvega odstavka 78. člena ZSVarPre).

Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri navaja, da ima nizke dohodke in da premoženja, ki bi mu prinašalo dodaten dohodek nima; zaradi zdravniške napake, katere posledica je tako telesna kot duševna okvara na zdravju otroka, pa želi vložiti tožbo, saj za zdravljenje otroka potrebuje denarna sredstva, ki mu jih ZZZS ne pokriva. V postopku pa bodo potrebni izvedenci iz medicinske stroke, plačilo sodnih taks in odvetnika. Z neodobritvijo brezplačne pravne pomoči je postavljen v situacijo, ko mu je onemogočen dostop do sodišča, kar pomeni kršitev Ustave RS. Zgolj solastništvo na stanovanju namreč ne more predstavljati okoliščine, da se mu brezplačna pravna pomoč zavrne. Stanovanja ne more prodati in z družino stanovati na prostem ali pa iz stanovanja pregnati starše. Tudi Ustava RS državi nalaga, da ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo ustrezno stanovanje, napadena odločba pa je v direktnem nasprotju s takšno določbo Ustave, saj država ne samo, da ne ustvarja možnosti za pridobitev stanovanja, temveč tudi zahteva, da bi se ljudje odrekli pravici do zasebne lastnine, to je do stanovanja. Sodišču predlaga, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč za postopek pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine zoper UKC Maribor. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka premoženje tožnika in njegove družine ugotavljala na podlagi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Slednji določa, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo relevantne določbe Zakona o socialnem varstvu. Od 1. 1. 2012 pa so socialno varstvene storitve urejene v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre se brezplačna pravna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke ali premoženje, ki dosega ali presega vrednost 13.780,00 EUR.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik solastnik 1/3 stanovanja, v katerem ne živi. Sporno tudi ni, da vrednost tega stanovanja znaša 87.111,00 EUR, 1/3 torej 29.037,00 EUR. Tako ugotovljena vrednost pa presega vrednost premoženja, določeno v 27. členu ZSVarPre. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik premoženjskega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Po presoji sodišča je zato tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 14. člena ZBPP v zvezi s 27. členom ZSVarPre pravilno zavrnila.

Tožbeni ugovori glede solastništva in prodaje stanovanja na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožnik namreč z navedenim stanovanjem lahko razpolaga in sicer do 1/3. Podlaga za to je določba tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. To pomeni, da tožnik v razpolaganju s svojo pravico ni omejen. Sodišče tako ni našlo očitanih kršitev Ustave RS.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25 člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.