Appeal dismissed; plaintiff failed to prove legal interest for declaratory action on contract rescission by law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Od razdrtja dalje pogodba ne velja več. Ker je pogodba razdrta po samem zakonu, pogodbi zvesta stranka ne more zahtevati od sodišča, da razveljavi pogodbo. Oblikovalnega upravičenja za razdrtje namreč nima sodišče, temveč ga ima stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke in zavrnilo njeno zahtevo za povračilo stroškov.

Zoper navedeno odločitev se tožeča stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in meni, da je njegovo stališče nepravilno. Pri tem opozarja na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 291/01 z dne 28.2.2002, iz katerega izhaja, da je v primeru kršitev pogodbe s strani kupcev upravičena zahtevati razdrtje pogodbe v sodnem postopku. Tožeča stranka meni, da bi zahtevano razdrtje pogodbe postalo pravno veljavno šele s pravnomočnostjo sodbe, pravni in dejanski situaciji pa sta identični kot v omenjeni odločbi Vrhovnega sodišča RS. Tožeča stranka meni, da je ustrezno obrazložila obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Že iz tožbene naracije izhaja, da toženca ne soglašata s tem, da bi bila pogodba razdrta že po samem zakonu, ampak očitno menita, da pogodba obstoji in sta lastnika stanovanja. Kljub opominu toženca nista plačala zapadlih obrokov kupnine in za tožečo stranko obstaja negotovost, saj se ne ve, ali bo pridobila zneske iz naslova obročnega plačevanja kupnine. Potrebno je, da sodišče ugotovi, da je pogodba razdrta in da zato toženca nimata več nobenih upravičenj na stanovanje. Sodba je bistvena in koristna za tožečo stranko tudi za primer, če bi toženca poskušala kakorkoli razpolagati s stanovanjem. Tako je tožeča stranka nedvomno izkazala svoj pravni interes za takšno tožbo in bi ji sodišče moralo ugoditi. Ničnost kakršnegakoli razpolaganja tožencev s stanovanjem je lahko tista pravna korist, ki bi jo imela tožeča stranka z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Morebitni dajatveni zahtevek za vrnitev stanovanja oziroma njegovo izpraznitev in izročitev bi lahko tožeča stranka vložila kasneje, v kolikor bo to želela. Tožeča stranka pa za primer, da bi pritožbeno sodišče štelo, da takšne tožbe ni upravičena vložiti meni, da je potrebno, da takšno stališče tudi izrecno zapiše v odločbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre v obravnavanem primeru za ugotovitveno tožbo tožeče stranke, tej oceni pa tudi pritožba ne oporeka. Sodišče prve stopnje je tudi obširno in jasno obrazložilo, da je pri ugotovitveni tožbi, skladno z določbo člena 181 ZPP, potrebno pravni interes za vložitev takšne tožbe posebej izkazati, saj se le-ta sam po sebi ne domneva. Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema, enako pa velja tudi glede nadaljnje ocene sodišča prve stopnje, da bi lahko tožeča stranka vložila dajatveno tožbo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pregledno navedene razloge prvostopenjskega sodišča o tem vprašanju (zadnji odstavek na strani 2 izpodbijanega sklepa). Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da sama tožeča stranka zatrjuje, da je kupoprodajna pogodba med strankami razdrta že po samem zakonu in torej ne šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, kot to skuša prikazati v pritožbi. Gre za primer, ko tožeča stranka zatrjuje kršitev pogodbenih obveznosti plačila dogovorjenih obrokov kupnine, brezploden pa je bil tudi potek dodatnega izpolnitvenega roka, zato je nastopila ista zakonska posledica, kot v primeru, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (3. odstavek 126. člena ZOR v zvezi s členom 1060 OZ). Pravna posledica je razdrtje pogodbe po samem zakonu (1. odstavek 125. člena ZOR), kar tožeča stranka v tožbi tudi izrecno zatrjuje in od razdrtja naprej pogodba ne velja več. Ker je pogodba razdrta po samem zakonu, pogodbi zvesta stranka ne more zahtevati od sodišča, da razveljavi pogodbo. Oblikovalnega upravičenja za razdrtje namreč nima sodišče, temveč ga ima stranka.

Le v primeru, če so podane predpostavke po 181. členu ZPP, lahko pogodbi zvesta stranka od sodišča zahteva, da ugotovi, da je bila pogodba razdrta (glej sodbo VS RS III Ips 27/2006). Teh predpostavk, predvsem pravne koristi, pa tožeča stranka v tožbi sploh ne zatrjuje. Šele v pritožbi navaja, da obstaja dejanska in ekonomska negotovost neplačil zneskov obročnega plačevanja oziroma bojazen pred kakršnimkoli razpolaganjem tožencem s stanovanjem, kar pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Pri tem tožeča stranka sploh ne navede, zakaj teh dejstev ni mogla navesti že prej, zato so skladno s citirano določbo v pritožbenem postopku neupoštevne.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo oziroma predpostavk, ki jih predpisuje določba člena 181 ZPP, zato je tožbo tožeče stranke pravilno zavrglo, posledično pa se pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene.

Na osnovi navedenega in ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).