Appeal dismissed: widow's pension denied to cohabitant whose relationship ended before partner's death despite prior alimony rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

ZPIZ-1 zunajzakonsko skupnost in zakonsko zvezo v pravnih posledicah izenačuje zgolj pod pogoji iz 114. čl. ZPIZ-1, torej takrat, ko ta skupnost ob nastanku zavarovalnega primera (torej smrti zavarovanca) dejansko še obstaja, ne pa tudi v primeru, ko življenjska skupnost razpade pred smrtjo zavarovanca, zato tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati ne glede na upravičenost do preživnine, dogovorjene v času obstoja zunajzakonske skupnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 3. 2012 in št. ... z dne 14. 12. 2011 in se ugotovi, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine oz. podredno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Odločilo je, da stroški tožnice bremenijo proračun.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 113. in 114. čl. ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica v zunajzakonski skupnosti s pokojnim od leta 1995 do 2005. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča, da je po koncu zunajzakonske skupnosti pridobila pravico do preživnine po bivšem zunajzakonskem partnerju. Do preživnine je bila upravičena na temelju pravnomočne sodne poravnave z dne 27. 3. 2003, sklenjene pri Okrajnem sodišču v Kopru, pod opr. št. P 455/2002. Skupaj z izpolnitvijo drugih pogojev po 110. čl. ZPIZ-1 pomeni, da je ob smiselni uporabi 113. čl. ZPIZ-1, upravičena do vdovske pokojnine po pokojnem. ZPIZ-1 nikjer izrecno ne opredeljuje zakonskega termina „vdovec“ oz. „vdova“, celotna zakonodaja pa gre vedno bolj v smeri izenačevanja zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo. Glede na dejstvo, da ima tudi sam ZPIZ-1 takšno izenačitev glede pridobitve pravice do vdovske pokojnine v 114. čl., ni nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega se pravico tožnice do vdovske pokojnine ne bi presojalo po 113. čl. ZPIZ-1. Tožnica je bila do smrti zavarovanca upravičena do prejemanje preživnine in jo je dejansko tudi prejemala. Ne strinja se s stališčem sodišča, da uporaba analogije v konkretnem primeru ne bi bila dopustna, saj naj bi šlo za jasen namen zakonodajalca, ki je pravico do pokojnine uredil le za določene primere, med katere pa konkretni ne spada. Ker je skladno z ZZZDR zunajzakonska skupnost, ob izpolnitvi določenih pogojev, izenačena z zakonsko skupnostjo, to pomeni, da ima enake pravne posledice, je izpolnitev predpisanega pogoja iz 113. čl. ZPIZ-1 nesporna in ji skladno s 113. čl. ZPIZ-1 v zvezi z 12. čl. ZZZDR pripada vdovska pokojnina po bivšem zunajzakonskem partnerju. Vztraja na stališču, da gre v konkretnem primeru za pravno praznino, in da bi morala biti analogija dopustna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s pokojnim živela v zunajzakonski skupnosti v obdobju od leta 1995 do 2005. Dne 27. 3. 2003 je sklenila sodno poravnavo, po kateri se ji je njen zunajzakonski partner zavezal plačevati mesečno preživnino v znesku takratnih 15.000,00 SIT, začenši z dnem 1. 4. 2003, in sicer do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec. Tožnica je preživnino uživala do smrti zavarovanca, kar med strankama ni bilo sporno, saj tožena stranka tega dejstva ni prerekala. Zavarovanec (tožničin bivši zunajzakonski partner) je umrl dne 2. 3. 2011. Na podlagi slednjega dejstva je mogoče zaključiti, da tožnica zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca z njim ni živela v zunajzakonski skupnosti, kar je edino odločilno za pravilno rešitev tega spora.

Dejanski stan iz 114. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v konkretnem primeru ni podan. Po citirani določbi, ob pogojih iz 110. čl. ZPIZ-1, namreč po zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine lahko pridobi le oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Za namen pridobitve pravice do vdovske pokojnine ta člen torej izenačuje zunajzakonsko skupnost z zakonsko zvezo le v primeru, če je zunajzakonska skupnost obstajala v času smrti zavarovanca. Pritožbeno stališče, da sodišče ni pravilno uporabilo 114. čl. ZPIZ-1 je zmotno in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Glede na navedeno je pravilna materialnopravna presoja, da tožnica do vdovske pokojnine ni upravičena, saj dejanski stan iz 114. čl. ZPIZ-1 ni podan.

Zmotno je nadalje tudi pritožničino stališče, da bi bilo potrebno predmetno zadevo na podlagi argumenta analogije presojati po 113. čl. ZPIZ-1. Navedeni člen namreč določa, da ima pravico do vdovske pokojnine ob pogojih iz 110. člena tega zakona zakonec, čigar zakon je bil razvezan, če ima po sodni odločbi oziroma po sporazumu, pravico do preživnine in jo je užival do smrti zavarovanca. Ta člen torej ureja le upravičenost do vdovske pokojnine razvezanega zakonca pod pogojem, da je ob nastanku zavarovanega primera bil uživalec preživnine. To je logično, saj bi ob drugačni razlagi ali celo uporabi 113. čl. ZPIZ-1 tudi za uživalca preživnine iz izvenzakonske skupnosti prišlo do protislovja s 114. čl. ZPIZ-1.

Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 69/2004-UPB1) ima zunajzakonski partner zaradi razpada zunajzakonske skupnosti pravico do preživnine, če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (81. čl. v zvezi z 12. čl. ZZZDR).(1) Skladno z 12. čl. ZZZDR ima po tem zakonu (torej po ZZZDR) dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju namreč enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice le, če zakon tako določa. Ker ZPIZ-1 zunajzakonsko skupnost in zakonsko zvezo v pravnih posledicah izenačuje zgolj pod pogoji iz 114. čl. ZPIZ-1, torej takrat, ko ta skupnost ob nastanku zavarovalnega primera (torej smrti zavarovanca) dejansko še obstaja, ne pa tudi v primeru, ko življenjska skupnost razpade pred smrtjo zavarovanca, tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati ne glede na upravičenost do preživnine, dogovorjene v času obstoja zunajzakonske skupnosti.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek, v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 zakonito kot neutemeljen zavrnilo.

Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej tudi sodba VS RS opr. št. II Ips 682/2006