Appeal dismissed; temporary inability to work is a subjective reason, not an objective invalidity of the decision.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Odločba toženca (s katero je tožnika zaradi posledic bolezni razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je voznik s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno) ne vsebuje takšne nepravilnosti, zaradi katere objektivno ne bi bila izvršljiva. Če pa obstajajo subjektivni razlogi, zaradi katerih se odločba ni mogla izvršiti, pa odločba ni nična. Razlogi, zaradi katerih odločba ni izvršljiva, to je tožnikova začasna nezmožnost za delo, se ne štejejo za objektivne, pač pa za subjektivne razloge. Odločba, ki ni bila izvršena ne pomeni, da je objektivno ni mogoče izvršiti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost navedene odločbe, ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 21. 5. 2012 in št. ... z dne 16. 4. 2012 ter da se odločba toženca št. ... z dne 12. 4. 2006 izreče za nično.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da nobena odločitev sodišča ni podkrepljena z veljavnim zakonom. Prav tako toženec v odgovoru na tožbo ni navedel niti enega veljavnega zakona. Zato predlaga, da se vse njegove navedbe izločijo. Sklicuje se na 125. člen in 14. člen Ustave RS. Citira 1. člen, 7. člen, 8. člen, 18. člen in 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem., v nadalj. ZUP) ter 15. in 125. člen Ustave RS. Prvi dan njegove začasne nezmožnosti za delo je bil 16. 11. 2005. Istočasno so mu na medicini dela odvzeli zdravniško spričevalo, kar je pomenilo, da ima prepoved vožnje tovornjaka vse do končanega zdravljenja. Dne 18. 1. 2006 je bil na invalidski komisiji, dne 11. 4. 2006 pa je dobil sporno odločbo, ki je stopila v veljavo 12. 5. 2006. Medtem časom se mu je stanje hitro slabšalo tako, da ga je njegova zdravnica marca 2006 napotila na pregled k nevrokirurgu. Ta ga je pregledal in mu svetoval operacijo. Zaradi težke okvare je bil 6. 4. 2006 operiran in 16. 5. 2006 poslan v Zdravilišče A.. Z odločbo, ki je stopila v veljavo 12. 5. 2006, mu je bilo naloženo, da mora pričeti z delom po 6 ur, kar pa ni bilo mogoče, saj ni mogel niti hoditi, kaj šele voziti kamion, pri čemer ni imel niti zdravniškega spričevala. Ob izdaji citirane odločbe je bil toženec pristojen za odločanje za 2 uri, za ostalih 6 ur pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je tudi izplačevalec nadomestila plače za čas zadržanosti od dela in ne toženec. Toženec v odločbi ni navedel zakonske podlage, po katerih lahko vsak čas stranko, ki je začasno nezmožna za delo, pošlje na delo. Z izdajo sporne odločbe je bil kršen tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ker je toženec z odločbo določil pričetek dela, on pa je bil popolnoma nezmožen za delo, mu je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije prenehal izplačevati nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo za 8 ur in pričel z izplačilom tega nadomestila za 6 ur. Predlaga, da sodišče upošteva 15. člen in 125. člen Ustave RS in izreče odločbo za nično.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 5. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 4. 2012, s katero je zavrnil tožnikov predlog, da se odločba št. ... z dne 12. 4. 2006 izreče za nično.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je v odločbi toženca št. ... z dne 12. 4. 2006 prišlo do takšne nepravilnosti, zaradi katere je le-ta nična. Konkretno tožnik uveljavlja, da gre za takšno nepravilnost, zaradi katere odločbe ni mogoče izvršiti in da gre za ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ker je bil ves čas veljavnosti te odločbe začasno nezmožen za delo.

Razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno in ne subjektivno neizvršljivost odločbe in za takšno najhujšo kršitev, ki jo z nobenim pravnim sredstvom in niti s potekom določenega časa, ni mogoče popraviti. Takšna odločba ne more postati dokončna in praviloma tudi ne more imeti nobenih učinkov, ne pozitivnih in ne negativnih. Če obstoja nezmožnost izvršitve odločbe v osebnosti stranke, odločba ni nična.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec z odločbo št. ... z dne 12. 4. 2006 tožnika zaradi posledic bolezni razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je voznik s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 18. 1. 2006 dalje. Takšno odločbo toženca sodišče prve stopnje ni štelo za nično in zaključilo, da sta izpodbijani odločbi z dne 21. 5. 2012 in z dne 16. 4. 2012 pravilni in zakoniti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Odločba toženca z dne 12. 4. 2006 tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vsebuje takšne nepravilnosti, zaradi katere objektivno ne bi bila izvršljiva. Če pa obstojajo subjektivni razlogi, zaradi katerih se odločba ni mogla izvršiti, pa odločba ni nična. Razlogi, zaradi katerih odločba ni izvršljiva, to je zaradi tožnikove začasne nezmožnosti za delo, ne štejejo za objektivne, pač pa za subjektivne razloge. Odločba, ki ni bila izvršena ne pomeni, da je objektivno ni mogoče izvršiti.

Odločba toženca št. ... z dne 12. 4. 2006 ne vsebuje takih pomanjkljivosti, da se ne bi mogla izvršiti, niti takih, da se jih ne bi moglo odpraviti v postopkih s pravnimi sredstvi. Z odločbo z dne 12. 4. 2006 je toženec tožnika na podlagi 3. alinee 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in mu, ker je ugotovil, da izpolnjuje pogoje iz 66. člena ZPIZ-1, na podlagi 93. člena zakona priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je voznik, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 18. 1. 2006 dalje. Hkrati je odločil, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Ni pa s citirano odločbo toženec odločil, da mora tožnik pričeti z delom oziroma nastopiti delo v vsakem primeru, tudi v primeru, če je začasno nezmožen za delo, kot zmotno navaja pritožba. Za takšno odločanje toženec ni pooblaščen, niti pristojen. Toženec Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je pristojen za odločanje o pravicah zavarovancev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne napotuje na delo ali odloča o začasni nezmožnosti za delo. Za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo so pristojni osebni zdravnik, imenovani zdravnik oziroma zdravstvene komisije (80. člen - 82. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju) in to ne glede, ali gre za delovnega invalida ali ne. Na delo pa napotujejo Zavod RS za zaposlovanje, posamezni delodajalci oziroma o pričetku dela odločajo samozaposleni sami.

Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pritožbene navedbe, da je imel tožnik prepoved vožnje s tovornjakom, ker ni imel zdravniškega spričevala, pa predstavljajo novoto v smislu 337. člena ZPP in so zato neupoštevne.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.