Social court dismisses appeal against invalidity classification, ruling claim for partial pension denied due to retained work capacity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube njegove delovne zmožnosti, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2011 in št. ... z dne 17. 6. 2010, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 3. 2000 dalje s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj bi pri njemu bilo potrebno ugotoviti I. kategorijo invalidnosti in da se mu zdravstveno stanje slabša. Ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in nima več preostale delovne zmožnosti. Navedeno lahko potrdijo zdravniki specialisti in izvedenci, prav tako je bolezen povzročila tudi psihične težave, ne strinja se z izvedenskim mnenjem z dne 28. 2. 2013 in predlaga ponovne precizne zdravniške preglede posameznih zdravnikov, posebej psihiatrov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 17. 6. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker je invalid III. kategorije invalidnosti od 4. 3. 2009 dalje.

Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka, kjer je ocenilo celotno listinsko dokumentacijo, zaslišalo tožnika in pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze B., ugotovilo, da pri tožniku ni prišlo do izgube njegove delovne zmožnosti in da ima preostalo delovno zmožnost. Tožnik je sposoben za delo v polnem delovnem času z omejitvami, vendar ni sposoben za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je „avtoklepar“. Sodišče je takšno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja sprejelo, saj je bilo podano tako na podlagi osebnega pregleda tožnika, izdelano je bilo strokovno, korektno, zaključki izvedenskega mnenja pa so skladni s predloženo medicinsko dokumentacijo. Sodišče je tudi ugotovilo, da iz nobenega izvida ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do popolne izgube njegove delovne zmožnosti. Takšno je bilo tudi mnenje invalidskih komisij tožene stranke v predsodnem postopku. Mnenje izvedenskega organa je sodišče posredovalo tudi tožniku, ki nanj ni imel pripomb in je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se tožnik z izdelanim izvedenskim mnenjem strinja.

Ob nadaljnjih ugotovitvah, da tožnikova pokojninska doba v Republiki Sloveniji v času od 16. 7. 1975 do 26. 3. 1989, s presledki, znaša 12 let, 6 mesecev in 5 dni, skupaj z zavarovalno dobo na Hrvaškem pa 32 let, 7 mesecev in 21 dni, da je tožnik rojen 3. 4. 1958, da tožnik ni invalid I. kategorije invalidnosti, je pravilen zaključek tožene stranke v predsodnem postopku in sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Na podlagi določbe 61. člena istega zakona je preostala delovna zmožnost podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa.

Preostala delovna zmožnost zavarovanca se ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije. Po drugem odstavku 60. člena se invalidnost razvršča v I., II. in III. kategorijo. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali zavarovanec, še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 67. členu ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63. let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Ker tožnik ni invalid I. kategorije po 67. členu ZPIZ-1 in ne izpolnjuje tudi ostalih pogojev iz tega člena, ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine in tako tudi ne pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Tožnik v svoji pritožbi le golo navaja, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je njegovo zdravstveno stanje drugačno in sicer takšno, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in da je njegova bolezen tudi posledica psihičnih težav. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je s strani psihiatričnega dela izvedenskega organa bilo podano mnenje, da je tožnik sposoben za delo s tem, da naj ne bi delal v nočnih izmenah in ne z vsiljenim delovnim ritmom in sicer zaradi tega, ker se kronična povišana raven tesnobnosti poslabša v nočnih urah, disforično razpoloženje (kronično nekoliko znižano razpoloženje) pa zaradi manjše energiziranosti ne zmore vsiljenega delovnega ritma. Skupno mnenje vseh teh treh izvedencev s področja ortopedije, nevrologije in psihiatrije, torej s področij, na katerih ima tožnik zdravstvene probleme je bilo enotno, da je tožnik sposoben za delo v polnem delovnem času, vendar ni sposoben za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je „avtoklepar“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožno opravljati lahko fizično delo, pri katerem se ročno premeščajo bremena do največ 5 kilogramov, ki se opravljajo le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, kjer občasno hodi le na krajše razdalje po ravnem terenu, sicer pa vse opravlja izmenično stoje in sede ter da ni sposoben za delo v nočnih izmenah in za delo z vsiljenim delovnim ritmom. Navedene omejitve tožnika v skladu z navedeno pravno podlago razvrščajo v III. kategorijo invalidnosti in pri tožniku ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, kar ga bi uvrstilo v I. kategorijo invalidnosti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.