Appeal dismissed: Plaintiff lacks legal interest in social dispute regarding pension base calculation after final pension decision.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev, da se v pokojninsko osnovo vštevajo plače oz. nadomestila plače za določeno obdobje. Tožnica nima pravnega interesa za vodenje socialnega spora, saj sploh ne gre za uveljavljanje katere od pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. O pravici do starostne pokojnine in o njeni višini je bilo odločeno z odločbo, pokojnina pa je bila odmerjena od pokojninske osnove, oblikovane na podlagi povprečja plač in nadomestil iz določenega časovnega obdobja. V kolikor bi tožnica štela, da je bila starostna pokojnina odmerjena od nepravilne pokojninske osnove, bi lahko vložila pritožbo v upravnem postopku ter nato zoper dokončno odločbo sprožila še socialni spor. Ker tega ni storila, višine starostne pokojnine, ki je odmerjena v dokončni in pravnomočni odločbi, z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom za vštetje plač za določeno obdobje v pokojninsko osnovo ni mogoče spremeniti. Z vodenjem predmetnega spora si torej pravnega položaja ne more izboljšati, zato je njeno tožbo, v skladu z 274. čl. ZPP, potrebno zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo, v kateri je tožnica zahtevala, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 7. 10. 2011 in 20. 12. 2011 ter se ji v pokojninsko osnovo priznajo plačila iz naslova plače oz. nadomestila plače pri A. d.d. za obdobje od 29. 3. 1997 do 22. 7. 2007, o čemer naj tožena stranka izda odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožuje tožnica. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa za vodenje predmetnega spora iz razloga, ker ji je bila dne 10. 4. 2013 priznana pravica do starostne pokojnine. Izdaja odločbe z dne 10. 4. 2013 na njen pravni interes v tem socialnem sporu ne vpliva, saj bo v primeru, da bo predmetnemu tožbenemu zahtevku ugodeno, pri toženi stranki zahtevala obnovo postopka. Na tej podlagi ji bo namreč priznana višja pokojnina, kakor ji je bila s citirano odločbo, pri kateri sporna plačila iz naslova plače oz. nadomestila plače za obdobje od 29. 3. 1997 do 22. 7. 2007 niso bila upoštevana. Pravnomočna odločitev v predmetnem postopku namreč predstavlja obnovitveni razlog po 4. tč. 260. čl. ZUP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru navedenega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tožbo zaradi ne izkazanega pravnega interesa zakonito zavrglo.

Pri izpodbojnih tožbah zoper drugostopenjske posamične upravne o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja načeloma ni potrebno izkazovati, niti ugotavljati pravnega interesa kot procesne predpostavke za vsebinsko sojene v zadevi. Zavarovanci, ki niso zadovoljni z drugostopenjsko odločbo nosilca zavarovanja, lahko v skladu z drugim odst. 252. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS št. 106/99; v nadaljevanju ZPIZ-1) uveljavljajo sodno varstvo pravic v 30-ih dneh od prejema odločbe. Ob navedeni pravni ureditvi se domneva obstoj pravnega interesa za t.i. izpodbojno tožbo. Le takšna razlaga in uporaba cit. določbe ZPIZ-1 je v skladu tudi z 157. členom Ustave RS, ki zagotavlja, da o zakonitosti dokončnih posamičnih upravnih aktov s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, kot to velja za delovno socialne spore v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 v nadaljevanju ZDSS-1). Gre za kontrolo zakonitosti posamičnih upravnih aktov, ki jo zagotavlja že Ustava RS:

Navedeno materialno in ustavnopravno izhodišče pa ni absolutno, še zlasti ko gre za t.i. ugotovitveno tožbo, kot v predmetni zadevi. Poleg odprave izpodbijanih odločb o zavrženju zahteve, se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev, da se v pokojninsko osnovo vštevajo plače oz. nadomestila plače pri A. d.d. za obdobje od 29. 3. 1997 do 22. 7. 2007. Iz dokumentacije v spisu namreč izhaja, da je tožnica 24. 5. 2011 vložila zahtevo za izdajo odločbe o upoštevanju plačil iz naslova plače oz. nadomestila plače pri družbi A. d.d. za obdobje od 29. 3. 1997 do 22. 7. 2007 pri odmeri pokojninske osnove. Prvostopni organ je zahtevo dne 7. 10. 2011 zavrnil, drugostopni organ pa je prvostopenjsko odločbo odpravil in zahtevo z odločbo z dne 20. 12. 2011 zavrgel, saj ne gre za uveljavljanje katere od pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica je namreč šele 7. 12. 2012 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki ji je bila priznana z odločbo z dne 10. 4. 2013 in je postala dokončna ter pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano niti redno pravno sredstvo, torej pritožba.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni pravnega interesa za vodenje socialnega spora, saj sploh ne gre za uveljavljanje katere od pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. O pravici do starostne pokojnine je bilo odločano z odločbo z dne 10. 4. 2013, in tedaj tudi o njeni višini, ki je bila odmerjena od pokojninske osnove, oblikovane na podlagi povprečja plač in nadomestil iz določenega časovnega obdobja. V kolikor bi tožnica štela, da je bila starostna pokojnina odmerjena od nepravilne pokojninske osnove, bi lahko vložila pritožbo v upravnem postopku ter nato zoper dokončno odločbo sprožila še socialni spor. Ker tega ni storila, višine starostne pokojnine, ki je odmerjena v dokončni in pravnomočni odločbi, s sojenjem v konkretni zadevi z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ni mogoče spremeniti. Z vodenjem predmetnega spora si torej pravnega položaja ne more izboljšati, zato je sodišče prve stopnje, v skladu z 274. čl. ZPP, njeno tožbo pravilno zavrglo.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi lahko sodišče vprašanje, ali se v pokojninsko osnovo vštejejo plačila iz naslova plače pri A. d.d. za obdobje od 29. 3. 1997 do 22. 7. 2007, v bistvenih točkah drugače rešilo, zaradi česar bi bil podan obnovitveni razlog po 4. tč. 260. čl. ZUP. Skladno s 1. tč. 1. odst. 7. čl. ZDSS-1, je socialno sodišče med drugim pristojno odločati v sporih o pravicah do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pokojninska osnova glede na ZPIZ-1 ni pravica iz obveznega zavarovanja, niti po Zakonu o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. št. 81/00 s sprememb.). Poleg tega ugotovitev njene višine ne predstavlja predhodnega vprašanja po 13. čl. ZPP.(1) Pravice iz obveznega zavarovanja so namreč taksativno naštete v 4. čl. ZPIZ-1, med njimi pa ni pokojninske osnove. Pomeni, da višina prejemkov (plač oz. nadomestil plače) ne višina pokojninske osnove nista predmet upravnega postopka niti predmet socialnega spora, zaradi česar ne more priti do situacije, kot jo opredeljuje 4. tč. 260. čl. ZUP. Sodišče prve stopnje je tudi iz tega razloga tožbo v delu zahtevka, da se v pokojninsko osnovo priznajo plačila iz naslova plače, pravilno zavrglo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 353. čl. v zvezi s 365. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP).

---.---

Op. št. (1): Predhodno vprašanje je vprašanje ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (13. čl. ZPP)