Court dismisses appeal against court fee waiver denial due to insufficient proof of inability to liquidate assets.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal, upholding the first-instance court's refusal to grant a court fee waiver. The appellant argued for fee relief based on blocked bank accounts and temporary business suspension, but the court found these arguments insufficient given the company's substantial liquid assets and receivables. The court ruled that the appellant failed to meet the burden of proof required to demonstrate that their existing assets could not be liquidated to pay the fees.
Legislator headnote
AI generatedZST-1 11. člen 4. odstavek; ZPP 212. člen: A party possessing assets must prove they cannot liquidate them to pay court fees; mere claims of blocked accounts or temporary business suspension are inadequate without evidence of unliquidatable assets.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da tega premoženja ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse ter zakaj ne. Zgolj sklicevanje na blokiran TRR, opustitev poslovanja v letu 2012 ter pavšalna navedba, da tožeča stranka nima sredstev niti za redno poslovanje družbe ne zadostujejo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, obročno plačilo oziroma odlog plačila sodne takse.
2. Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Določba četrtega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) omogoča taksno oprostitev pravni osebi le, kadar ta nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za oprostitev, obročno plačilo oziroma odlog plačila sodne takse utemeljilo s pomanjkljivo trditveno podlago ter ugotovitvijo, da ima tožeča stranka za več kot 225.000,00 EUR kratkoročnih terjatev, za nekaj več kot 2.700.000,00 EUR kratkoročnih sredstev za prodajo ter bilančni dobiček v višini 145.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka razpolaga s premoženjem, ki ga je mogoče unovčiti za plačilo sodne takse. Ob presoji predloga za taksno oprostitev je namreč treba upoštevati ne le finančno in likvidnostno stanje stranke, ampak tudi njeno premoženje.
5. Trditveno in dokazno breme o pogojih za oprostitev je bilo na tožeči stranki (prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da tega premoženja ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse ter zakaj ne. Zgolj sklicevanje na blokiran TRR, opustitev poslovanja v letu 2012 ter pavšalna navedba, da tožeča stranka nima sredstev niti za redno poslovanje družbe, ob zgoraj navedenih podatkih iz javnih evidenc ne zadostujejo. Trditve tožeče stranke so bile glede na obrazloženo preveč pomanjkljive, da bi z njimi lahko utemeljila svoj predlog za oprostitev, obročno plačilo oziroma odlog plačila sodnih taks.
6. Pritožnikov očitek sodišču prve stopnje, da „ne razume podatkov, ki so navedeni v bilanci stanja“, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je podatke iz bilance stanja kot tudi iz izkaza poslovnega izida za leto 2012 korektno povzelo in na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka v pritožbi sicer natančneje opisuje svoje premoženjsko stanje (neizterljivost kratkoročnih terjatev ter obremenjenost zemljišča s hipoteko), vendar se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo, ker predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj jih tožeča stranka navaja prvič šele v pritožbi in zanje ne navede, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Tudi pritožnikova graja o nepravilni ugotovitvi višine bilančnega dobička ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je skladno z zadnjim izkazom poslovnega izida pravilno navedlo, da ta predstavlja 145.000,00 EUR, pa čeprav gre za preneseni dobiček iz prejšnjih let. Višina kratkoročnih sredstev, ki jih izkazuje zadnje dostopna bilanca stanja tožeče stranke, ter bilančni dobiček kljub temu, da tožeča stranka v letu 2012 ni izkazovala čistega dobička, pritožbeno sodišče prepričajo v pravilnost odločitve v izpodbijanem sklepu.
7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).